Mnenja
Nevrotična gospodinja: Cviček, originalna metoda
Se spoznam na vina? No, ne bi se hvalila. Zame obstajajta samo dve vrsti – takšno, ki ga z veseljem srknem, in ono drugo, po katerem me začne peči želodec. Poreklo in druge reči niso pomembne.
Ni mi vseeno: Stomatološka klinika
Čakalnica pred ortodontskimi ambulantami je nabito polna. Ker imam vnuke, ti pa zaposlene starše, sem večkrat tam. Vtis imam, da danes nobenemu otroku zobovje ne izrašča, tako kot naj bi mu. Je pa res, kri ni voda, tudi njegov oče je pred desetletji »fasal« zvezdice.
Ob robu: 'Bravo, očka!'
Sobotno dopoldne v eni od tistih trgovin, ki so bolj skladišče kot nakupovalno svetišče. Saj ne rečem, da se ne trudijo izdelkov nakopičiti v smiselne celote. Ampak potem pride nova pošiljka in prostora očitno zmanjkuje, zato pač izdelke zložijo tja, kjer je še kakšna luknja.
Navaden dan nenavadne mame: (Na)pol živalsko
Zaradi mnogih izkušenj, takšnih in drugačnih, sem vedela, da bo ta petek tako … malo živalsko, hehe. No, vsaj prvi del dneva.
Katarina Keček: Tretji pogrebni govor
Stojim na govorniškem odru, na širokem in sončnem poslovilnem prostoru ovalne oblike na ljubljanskem pokopališču Nove Žale.
Prostovoljno pred poroto: Ne morem si odpustiti
Jeleno razžira spomin na pokojnega sina. Ji je odpustil, ker sta se pogosto prepirala?
Janin uvodnik: Uporabite svoj glas
Obkrožite si na koledarju tale dan: deveti junij. Ne toliko zato, ker koledar ubrisanih praznikov za to junijsko nedeljo napoveduje dan Racmana Jake in tudi dan jagodno-rabarbarine pite – bolj kot zaradi race in sladice je deveti junij pomemben zato, ker bodo na ta dan v Sloveniji volitve naših predstavnikov v evropski parlament.
Nevrotična gospodinja: Vampirka na maturantskem plesu
»A imaš na podstrešju še kaj starih oblek?« me je kar naravnost vprašala mrzla sestrična, očitno na koncu z živci. Ne, sem rekla, mi vse sproti oddamo Rdečemu križu ali neki družini na podeželju, ki je v stiski.
Ob robu: Tatovi besed
Med spletnimi mediji narašča plenjenje avtorskih novic. Če poenostavimo, bi morda lahko rekli, da je kraja avtorskih besedil nekaj podobnega, kot bi v pekarni izmaknili rogljičke in jih naprej prodali kot svoje. Lahka pot do zaslužka? Morda, če izvzamemo visoko ceno poteptane integritete.
Navaden dan nenavadne mame: Materinstvo
Prejšnji mesec je bil en dan posvečen materam. Pred nekaj več kot stotimi leti so materinski dan uvedli v Ameriki in nekaj zadnjih desetletij smo ga udomačili še pri nas. Če povem po pravici, mi prazniki ne pomenijo nič posebnega, še rojstnega dneva se ne veselim. Kar pa seveda ne pomeni, da praznikov ne privoščim vsem, ki jim nekaj pomenijo. In tudi jaz priznam, da so pravzaprav potrebni in pomembni. No, vsaj nekateri.
Prostovoljno pred poroto: Nisem ne pozabila ne odpustila
'Nekdanji soprog bi rad prišel na valeto z novo ženo in otrokom. Razmišljam, da bi bivšemu odklonila željo.'
Katarina Keček: Zadnja postaja življenja
Groba tišina vlada na infekcijski kliniki, ko pozno popoldne stopim na hodnik intenzivnega oddelka. Medicinskemu bratu ni treba dvakrat reči, da potrebujem zaščitno masko, vedno jo imam s sabo v torbi.
Janin uvodnik: Bomo končno udarile nazaj?
Prejšnji četrtek sem prebrala v Dnevniku na isti strani kar dve nenavadni poročili – v enem, krajšem, sta se stepla zakonca in žena je porezala moža »z ostrim predmetom«. Očitno se ga je lotila s kuhinjskim nožem. Oba sta pristala v bolnišnici. V drugi, obširneje obdelani temi, je starejša najstnica z ostrim predmetom obdelala vrstnika, nekdanjega partnerja, ki je po spletu širil njene intimne fotografije.
Nevrotična gospodinja: naturalna menjava
Cenjeni soprog je pripeljal domov okrogloličnega mladeniča, ki da bo pri nas gost enkrat na teden od jutra do večera. Pomagal mu bo namreč pri pripravah na nekakšen izpit, je pojasnil. Od kdaj pa je tako zelo dobrodelen, me je zanimalo.
Ni mi vseeno: Moja ura zamuja
Tole pišem po praznikih. Gledam nazaj. Neprimerljivo. V škodo novega časa. Črna kuhinja, vonj po potici iz stare krušne peči, tunka in »ritnica«. Samo za veliko noč, košček ali dva … Danes pa … ni da ni.
Navaden dan nenavadne mame: Pričakovanje
Takoj priznam, da sem besedo pričakovanje razkosavala in razdeljevala, kar je pač moja grda navada. Da bi našla v njej kakšen delček življenja, ki bi vse povedal. Pa nisem uspela. In pričakovanje je tako vsakdanje človeku, ali ne? Kar naprej nekaj pričakujemo: če ne zime, pa pomlad, pa praznike in vikende, da ne govorim o boljših časih! Nikogar ne poznam, ki si jih ne bi želel.
Katarina Keček: Moj mucek
Mojega kuharja ni več. Odšel je moj najboljši prijatelj, moj zaupnik in body guard, s katerim sva bila skupaj v dobrem in slabem ter na »pas mater« zadnjih 30 let.
Prostovoljno pred poroto: lažnivec, prevarant, izdajalec
'Pred pol leta mi je nepričakovano umrl oče. Srčni zastoj. Šok je bil res velik, zelo sva bila povezana, ker sem edinka, kdor česa takega ni doživel, preprosto ne more razumeti, kako človeka to zlomi. A pri meni se zdaj ta žalost spreminja v jezo, bes, razočaranje,' pripoveduje bralka Zala.
Janin uvodnik: 'Dajte nam mir!'
Kdo smo mi, ki hočemo mir? Brezimna množica, brezvezna gmota navadnih in naivnih ljudi, ki osuplo spremljamo stopnjevanje norosti, imenovane vojna.
Ena steklenica nadomesti 33 plastenk
Na svetovni ravni govorimo o plastični krizi, proizvodnja plastike naj bi se do leta 2060 potrojila, z njo pa tudi količine plastičnih odpadkov. Med največjimi težavami je embalaža za enkratno uporabo. Narejena je iz različnih vrst plastike, ki jih je težko ločiti in učinkovito reciklirati.
Ni mi vseeno: Tukaj in zdaj
Slovenci ljubimo spektakle. Navdušenje šolarjev, ki jih je na planiški četrtek pod skakalnico pripeljala zavarovalnica, in tistih, ki jim je dan pozneje izlet v Ljubljano organizirala SDS, je bilo primerljivo.
Navaden dan nenavadne mame: »Ma fini!«
Poleg zduhcev, s katerimi smo se spoznali pred nekaj tedni, je ta teden prinesel še gregorjevo. V predkrščanskem času je bil na teh prostorih to praznik pomladi, pa ne samo to. Tudi praznik zaljubljencev! Prav škoda se mi zdi, da smo svoj praznik zaljubljencev pozabili in si uvozili tujega.
Ob robu: Rezervni poklic
Ne razumem povsem, zakaj je bila pred nekaj leti brezposelnost zelo velika, zdaj pa nam nenadoma povsod primanjkuje kadrov – ne samo zdravnikov, temveč tudi natakarjev, kuharjev, šoferjev, poštarjev, negovalcev, medicinskih sester … Kam so izginili? Se ukvarjajo s čim drugim?
Vsak ima svoj način
Vrnitev v Slovenijo je potekala brez težav, kot po maslu. Prevzela sem vlogo kopilota (ki bi jo morala že na začetku potovanja), redno sem spremljala vremensko napoved in promet na cesti. Še eno nevihto sva prevedrila, a tokrat na srečo v gostilni, za polno mizo, zahvaljujoč natančnim navodilom sovoznika z zadnjega sedeža.
Janin uvodnik: Tole bo bolelo
Britanec Adam Kay je napisal knjigo Tole bo bolelo, ki »nasmeje in pretrese do solz«, kot piše na ovitku. Po izobrazbi je namreč zdravnik, knjiga pa je dnevnik njegovega delovanja v zdravstvenem sistemu.