Mnenja
Navaden dan nenavadne mame: Pričakovanje
Takoj priznam, da sem besedo pričakovanje razkosavala in razdeljevala, kar je pač moja grda navada. Da bi našla v njej kakšen delček življenja, ki bi vse povedal. Pa nisem uspela. In pričakovanje je tako vsakdanje človeku, ali ne? Kar naprej nekaj pričakujemo: če ne zime, pa pomlad, pa praznike in vikende, da ne govorim o boljših časih! Nikogar ne poznam, ki si jih ne bi želel.
Katarina Keček: Moj mucek
Mojega kuharja ni več. Odšel je moj najboljši prijatelj, moj zaupnik in body guard, s katerim sva bila skupaj v dobrem in slabem ter na »pas mater« zadnjih 30 let.
Prostovoljno pred poroto: lažnivec, prevarant, izdajalec
'Pred pol leta mi je nepričakovano umrl oče. Srčni zastoj. Šok je bil res velik, zelo sva bila povezana, ker sem edinka, kdor česa takega ni doživel, preprosto ne more razumeti, kako človeka to zlomi. A pri meni se zdaj ta žalost spreminja v jezo, bes, razočaranje,' pripoveduje bralka Zala.
Janin uvodnik: 'Dajte nam mir!'
Kdo smo mi, ki hočemo mir? Brezimna množica, brezvezna gmota navadnih in naivnih ljudi, ki osuplo spremljamo stopnjevanje norosti, imenovane vojna.
Ena steklenica nadomesti 33 plastenk
Na svetovni ravni govorimo o plastični krizi, proizvodnja plastike naj bi se do leta 2060 potrojila, z njo pa tudi količine plastičnih odpadkov. Med največjimi težavami je embalaža za enkratno uporabo. Narejena je iz različnih vrst plastike, ki jih je težko ločiti in učinkovito reciklirati.
Ni mi vseeno: Tukaj in zdaj
Slovenci ljubimo spektakle. Navdušenje šolarjev, ki jih je na planiški četrtek pod skakalnico pripeljala zavarovalnica, in tistih, ki jim je dan pozneje izlet v Ljubljano organizirala SDS, je bilo primerljivo.
Navaden dan nenavadne mame: »Ma fini!«
Poleg zduhcev, s katerimi smo se spoznali pred nekaj tedni, je ta teden prinesel še gregorjevo. V predkrščanskem času je bil na teh prostorih to praznik pomladi, pa ne samo to. Tudi praznik zaljubljencev! Prav škoda se mi zdi, da smo svoj praznik zaljubljencev pozabili in si uvozili tujega.
Ob robu: Rezervni poklic
Ne razumem povsem, zakaj je bila pred nekaj leti brezposelnost zelo velika, zdaj pa nam nenadoma povsod primanjkuje kadrov – ne samo zdravnikov, temveč tudi natakarjev, kuharjev, šoferjev, poštarjev, negovalcev, medicinskih sester … Kam so izginili? Se ukvarjajo s čim drugim?
Vsak ima svoj način
Vrnitev v Slovenijo je potekala brez težav, kot po maslu. Prevzela sem vlogo kopilota (ki bi jo morala že na začetku potovanja), redno sem spremljala vremensko napoved in promet na cesti. Še eno nevihto sva prevedrila, a tokrat na srečo v gostilni, za polno mizo, zahvaljujoč natančnim navodilom sovoznika z zadnjega sedeža.
Janin uvodnik: Tole bo bolelo
Britanec Adam Kay je napisal knjigo Tole bo bolelo, ki »nasmeje in pretrese do solz«, kot piše na ovitku. Po izobrazbi je namreč zdravnik, knjiga pa je dnevnik njegovega delovanja v zdravstvenem sistemu.
Nevrotična gospodinja: Velikonočni čevlji
Zjutraj je babica živahno priskakljala po stopnicah iz svoje sobe in me takoj vzela na piko.
Ni mi vseeno: A lahko nič ne počnem?
Tako je mama povzela prošnjo svojega otroka, do grla in čez sitega vseh mogočih in nemogočih »treba je, koristno je …« početij. Kajti po današnjem videnju je početi nekaj »samo« za zabavo pregrešno. Smo res že tako daleč? Smo!
Navaden dan nenavadne mame: Dan za dnem
Marec se je komaj začel, vreme pa je bolj aprilsko, se mi zdi. En dan je toplo sonce, spomladanski žafrani kar žarijo po vzpetinah.
Tvoje je samo živeti in to je dovolj
Seveda jo takoj zatem vprašam, kje je imela raka. Kar nekako sem navajena, da ga imamo vse na prsih, ker je ta rak tudi najbolj razširjen med ženskami. Hafijina sorodnica, elegantna Sarajevčanka, se mi približa, zaupno me pogleda v oči in zašepeta: »Na češplji.«
Prostovoljno pred poroto: Vprašati ali ne?
Pismo bralca, ki opisuje tako napete dogodke in dileme, da boste verjetno potrebovali malce časa za razmislek.
Janin uvodnik: Papež na vroči pločevinasti strehi
Mati božja, bodo ljudje res vse to pojedli, se sprašujem te dni, ko izginjajo s trgovskih polic gore vakuumirane šunke, klobas in potice vseh mogočih okusov, iščejo se tudi bela jajca, ki jih je lažje pobarvati.
Nevrotična gospodinja: Penzionpaket
Babici so povišali pokojnino za enajst evrov, kar je bilo treba primerno proslaviti. Gremo v hotel z bazenom, je predlagala. Ona časti. Saj je menda jasno, kaj misli s tem – ona bo vse organizirala, plačava pa midva s cenjenim soprogom. Ker je ona penzionistka, bomo dobili polpenzion ceneje. Prav?
Ni mi vseeno: 'Ego ali … po meni potop!'
Naš predsednik vlade je človek neverjetnih navdihov in hitrih rešitev.
Navaden dan nenavadne mame: Čas beži ali dvestota
Tale tekst je dvestoti po vrsti. Res je, da vseh nisem odposlala urednici, ker se jih je kakšen teden zapisalo več, kot je bilo treba. Ti so objavljeni v obeh knjigah in tako bo tudi v tretji knjigi, ki bo kmalu ugledala luč sveta.
Imamo manj otrok. Ter več psov in mačk.
Krasen večer je bil. Že dolgo nisem prisostvovala tako razigranemu slavju ob rojstvu otroka. Vsak izmed gostov je v večeru vsaj enkrat spontano zagrabil mikrofon in zapel iz srca. V Sloveniji zadnja leta (no, vsaj v moji okolici je tako) ta praznovanja potekajo bolj v zaprtem krogu, intimno, skorajda naskrivaj. Nekako bi to brzdanje veselja še razumela, če bi Slovenke rojevale veliko otrok, pa je žal ravno nasprotno.
Prostovoljno pred poroto: 'Bom lahko kdaj prebolela očetovo smrt?'
Oče bralke Polone je pred petdesetimi leti naredil samomor. Ker razloga nikoli niso izvedeli, Polona še vedno živi ujeta v preteklost. 'Ali bolečina le vedno bolj razžira?'
Janin uvodnik: Nezadostni
Sedeminštiridesetletni Martin Kerin je tetraplegik. Prikovan je na invalidski voziček, po zaslugi sodobne tehnologije pa lahko samostojno premaga tudi večje razdalje – v svojem kombiju, posebej predelanem zanj.
Ni mi vseeno: Digitalni svet
Saj me je mikalo, da bi spet o zdravniški stavki, a ne bom. Dejstva o marsičem in marsikom povedo več kot besede. Recimo tiste, da med stavko zdravniki invalidom ne bodo podaljševali vozniških dovoljenj. Pravica stavkajočih ali dno dna? Presodite.
Navaden dan nenavadne mame: 'Ali nas slišite?'
Nedeljsko popoldne. Zunaj dežuje, megla je zavila hribe, skozi okno vidim le še streho drugega soseda. In na okenski polici rumene cvetove trobentice v lončku, ki mi jo je podarila soseda. Tudi Dragica. Pomislim, da je še dobro, da sva se danes z Janekom odpravila na sprehod že ob osmih zjutraj.
Včasih je beg najboljša rešitev
Dve uri sem na črpalki čakala na svojega voznika, ki je nekje na avtocesti prevedril vso nevihto.