Ob skoraj pol milijarde lanskoletnega čistega dobička, do zdaj četrt milijarde letošnjega, Brodnjakovi – po portalu Necenzurirano – polmilijonski bruto letni plači in do pred nekaj dnevi skoraj nikakršnih obrestih na depozite. Vau! NLB ima veliko srečo, ker je večina teh depozitov na računih konservativnih, digitalno slabo pismenih starejših varčevalcev, ki se jim lasje ježijo že ob sami misli na spremembe vezav, računov, kaj šele bank. Že novi NLB-klik je projekt. »Vse za vaše dobro.« Pike dobim. Banke so profitne organizacije. Več nam spulijo, bolje jim gre. In nikoli, res nikoli ničesar ne storijo zato, da bi imeli varčevalci več, one pa manj, kar obresti NLB na eni in njihovi dobički na drugi strani potrjujejo.
Na banke pri sanaciji torej ne gre računati, na proračun samo delno. Naš nima prav veliko rezerv. Dobrodelne organizacije potrebnih milijard tudi ne bodo mogle zbrati. Ostane solidarnost. Vsi, ki imamo redne dohodke, bomo prispevali – in prav je tako. Z delovnimi sobotami ali pač z delom dohodnine, kakor kdo, prav pa je, da vsi, ki le lahko. In da bo čim manj tistih, ki znajo milijone tako skriti, da jih niti sodišča ne najdejo, pa če jih iščejo deset let in več. Kot pri Raščanu.
V slogi je moč. Mnogi so premladi, da bi se spomnili, naša generacija pa ve, kaj je samoprispevek. V drugi polovici prejšnjega stoletja jih je bilo kot toče. Vseh vrst, republiških, občinskih, krajevnih … S 400-imi smo zbirali za šole, z 250-imi za vrtce, s 700-imi za zdravstvene domove, vso mogočo infrastrukturo … S samoprispevki sta bili zgrajeni celo izolska in šempetrska bolnišnica. O ja, tudi nergali smo, toda javni standard je rasel. Takratna demokracija je bila nekaj povsem drugega, kot je današnja. O marsičem ni bilo razprave. Recimo Škale. Zaradi pogrezanja zemlje nad odkopi velenjskega rudnika se je vas pogreznila, stanovalce pa so preselili. Pisalo se je leto 1955.
»Odkopavanje bo vplivalo na usodo vaše stanovanjske hiše, verjetno bo prišlo celo do porušitve zgradbe. Uprava rudnika vas tem potom obvešča, da si čim prej najdete prostor in kraj za novo stavbo in nas nato obvestite. Radi odškodnine za obstoječo stavbo pa moramo napraviti tozadevno pogodbo. Uverjeni smo, da boste to čimpreje naredili, ker bo spomladi leta 1956 že nevarnost večjih poškodb ali celo porušitve.«
In so šli.
Človek v naravo posega na vse mogoče načine. In ko se zgodi, kar se zdaj dogaja, je razmislek ali o zli sreči ali pa vendarle o preračunljivosti nekoga, ki se mu je pozidanost izplačala, upravičen. V Velenju o krivdi ni bilo govora. Velenja brez rudnika ne bi bilo. Kruh je rezal vsej pokrajini. O gradnjah industrijskih con in stanovanjskih naselij ob vodah, tam, kjer jih ne bi smelo biti, pa pristojni morajo kaj povedati. Kdo in kdaj je območje razglasil za zazidljivo, katera stroka je pokimala, kdo je imel od vsega korist … Žal se že sliši, da o tem ne bi, ker kar je bilo, je bilo!? Tako zelo po naše, mar ne!? Pot v pekel je pri nas velikokrat tlakovana z zasebnimi interesi.
Zdaj je, kar je. Ljudem je treba pomagati. Petih milijard z delovnimi sobotami in delčki dohodnine ne bomo nikoli zbrali, a nekaj vendarle bo, vsekakor pa precej več, kot so v pomoč pripravljene prispevati banke. Da se v vso zgodbo le ne bi vpletlo preveč mojstrov ribarjenja v kalnem, ki jih v Sloveniji ni malo in namesto na sramotilnem stebru končajo med družbeno elito.
Tako zelo po naše.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 05. september, 2023.
