Tega mi nihče od zdravstvenega osebja uradno ni rekel ne potrdil, a sem se kljub temu danes zjutraj odločila, da bo moje življenje po novem potekalo brez bolezni in negativnega prizvoka, ki ga diagnoza nosi s sabo. Ne rečem, da nisem proti koncu zdravljenja na odrešilni besedi »zdravi ste« čakala enako nestrpno kot ukrajinski predsednik Zelenski na orožje iz Evropske unije, a ju ni bilo. Nič ni pomagalo, če sem vrtala vanje in mencala pred zdravniki, bolj ko sem težila, dlje sem bila od odgovora, na katerega sem tako brezkompromisno stavila.
Nekaj tednov po zadnjem srečanju z dr. Ribnikarjem se naročim tudi na kontrolo pri kirurgu, ki me je operiral, dr. Breclju. Skoraj enake besede izletijo iz mojih ust, identični stavki, ki sem jih izrekla hlastno v neki drugi zdravstveni ordinaciji: »Kako je z mano? Kakšni pregledi so možni za mojo vrsto diagnoze, ker nisem imela nobenih, in kakšne so prognoze bolnic s podobno diagnozo?« »Če se bo vaša diagnoza ponovila,« pove dr. Brecelj z mirim nasmeškom, kot bi se pogovarjala o jesenski trgatvi, ki jo načrtujejo čez nekaj tednov v njegovem domačem kraju, »je velika verjetnost, da se bo rak pojavil na mehkih delih, pljučih, trebuhu, jetrih … Če se bo. Ni nujno.« Pošlje me na rentgen pljuč, ki so čista. Hvala bogu. Znova se srečam z onkopsihologinjo – to starejšo zdravstveno delavko sem se srečala že na začetku zdravljenja pred dvema letoma, ko so mi na Onkološkem inštitutu ponudili tudi psihološko podporo pri premagovanju bolezni, a sem jo zavrnila, ker je nisem potrebovala. Potrebujem namreč zdravniško potrdilo, da sem »normalna« v glavi. Prištevna, pri polni zavesti in odgovorna za vsako svojo besedo, ki jo zapišem in izrečem.
Najprej me gospa zdravnica malo čudno gleda, ni navajena, pravi, da potrebujejo onkološki bolniki spričevalo o prištevnosti, in me vpraša, čemu ga potrebujem. Povem ji, da sem novinarka in da pišem za razne časopise ves čas svoje bolezni. »Tako sem se odločila,« ji rečem. »Ker raka nisem imela v glavi, je moje podstrešje ves čas normalno delovalo. Še celo bolje kot ponavadi, ker sem se z njim veliko ukvarjala.«
V preteklih letih, tudi med boleznijo, sem za časopis Reporter, v katerem objavljam predvsem tekste o politični sceni in zakulisju, napisala kup kritičnih člankov. To je moje osnovno novinarsko delo. Objektivnost in zbiranje informacij, analiza ter postavitev v kontekst časa in prostora. Mislim, da mi kar dobro gre, novinarstvo je, če vprašate mene, obrt in skozi leta aktivnega novinarjenja sem se je dodobra izučila. Dovolj dobro, da me zaradi mojega novinarskega dela še nikoli ni nihče tožil, kar je pri nas ekvivalentno brezplačnemu parkingu v središču Ljubljane. Lahko bi me mnogi, sploh naši vrli politiki in gospodarstveniki, ker sem o njih napisala marsikatero grenko resnico. Še vedno stojim za vsako besedo, ne morem drugače, saj je vsaka resnična. Predvidevam, da me niso tožili ravno zaradi te resnice, ki vedno, ampak res vedno priplava na površje, ponavadi še hitreje, če jo prikrivaš z lažmi. In ker mi na legalen način ne morejo škoditi – novinar/ka mora danes res imeti debelo kožo, da mu/ji ne pridejo do živega vsakovrstne žaljivke in diskreditacije tekom celotne kariere, včasih malo več, drugič malo manj, odvisno od novinarske teme, ki se je lotevaš – mi grozijo po telefonu, v sporočilih ter pošiljajo »kimavce«, ki mi prenašajo njihove grožnje, kaj vse se mi bo zgodilo, če ne neham pisati o njihovih sumljivih poslih.
Ko sem pisala za revije Bodi zdrava, Naša žena, Obrazi ali pa Liza&Maja, se ni nihče trudil, da bi me diskreditiral, ker sem tudi onkološka bolnica. Ko sem pisala o zaščiti pred soncem, andropavzi in blagodejnosti jabolčnega kisa, sem bila za vse sprejemljiva kot kredibilna novinarka. Četudi sem imela raka. Ko sem pisala o spolnih zlorabah, gospodarskih goljufijah, davčnih utajah in o povezavi slovenske narkomafije z nekaterimi slovenskimi politiki, policijo in pravosodjem, se je po meni vedno usulo. Z različnih koncev.
Pred 20 leti sem se morda res ustrašila različnih groženj – in ni jih bilo malo – ter za hip zaustavila svoj korak in pero. A moja narava je takšna (nisem si sama sebe izbrala), da preprosto ne odneha, zlasti kadar ve, da ji ob strani stoji resnica. Četudi gre to večkrat v mojo škodo. Zadnjič me je prijateljica, ki je bila pri meni na obisku, prepričevala, naj neham s »kritičnim« pisanjem. »Piši samo lepe stvari,« mi je rekla. »Ne izpostavljaj se po nepotrebnem.« Samo pisano sem jo gledala: »A bi tudi policistom, zdravnikom, gasilcem in še marsikomu drugemu svetovala, naj se ne izpostavljajo pri svojem delu in naj delajo samo lepe stvari? To preprosto ne gre. Vsak poklic ima svoje minuse in pluse in različni pritiski vseh vrst tudi spadajo v novinarsko delo. Žal. Veliko mojih kolegic in kolegov je prav zaradi takšnega razmišljanja in pritiskov zapustilo novinarstvo, zdaj opravljajo dolgočasno pisarniško delo v vladnih sobanah in zavodih ter kimajo svojim šefom. Ampak to nisem jaz.« Nisem upoštevala prijateljičinega nasveta, nisem niti prosila zanj. Sama odraslim ljudem dajem nasvete le – to me je življenje dodobra izučilo – če me prosijo zanje. Drugače je deljenje nasvetov, kot bi svinjam metala bisere. Brez smisla.
»Nekateri čudni osebki se pojavljajo v javnosti, ki imajo podporo ene od političnih strank, in se že vrsto let spravljajo name in na moje novinarsko delo,« rečem psihoonkologinji. »Žalijo me po spletu, pišejo, da zaradi raka nisem 'dihtih', da se mi je zaradi kemoterapije zmešalo, trdijo, da zaradi bolezni nisem kredibilna, pošiljajo me v invalidsko penzijo in še kup podobnih neumnosti. Odločila sem se, da jih zaradi žalitev in zlonamerne diskreditacije sodno preganjam, iztoženi denar pa bom podarila eni od družin, ki so v zadnjih poplavah ostale brez vsega. Ne bo veliko, po naši zakonodaji računam, da bom iztožila slabih deset tisočakov, nekaj pa le bo. Zato pa potrebujem vaše potrdilo, ga. zdravnica, da moje kognitivno oziroma miselno področje zaradi bolezni in zdravljenja ni nič slabše, kot je bilo pred tem.« (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
