Na preprogi je skuštrana in v pižami ležala naša hči. Negibna. Očitno je padla po stopnicah. Zdrveli smo dol, medtem pa se je nekje iz srednjih plasti preproge zamolklo slišalo: »Porkadrek. Naj se me niti slučajno nihče ne dotakne!«

Hvala bogu, živa je, sem si oddahnila. Cenjeni soprog še zmeraj ni zadihal. Babica se je sesedla na kavč. Ljubljeni sin je bil v podobnem stanju kot oče, koruzniški zet pa je sedel na stopnicah in javkal nekaj nerazumljivega. Nakar je hči najprej dvignila levo roko, potem desno in nato še nogi, drugo za drugo. Potem se je sunkovito dvignila in sede na preprogi rekla: »Se pravi, da sem cela. Samo komolec imam malo odrgnjen.« Kam si pa šla, kaj si pa delala, v kaj si se zapletla, zakaj pa vstajaš tako zgodaj, a imaš mačka, te luna nosi – smo se drli vse povprek. Ona pa je še zmeraj sedela na preprogi in izdavila, da človek v tej nedemokratični družini niti pasti ne sme brez zasliševanja. Po dolgem prigovarjanju je le povedala, da je skakala po eni nogi, ker si je med hojo na drugo nogo natikala copat, pa je treščila po stopnicah.

»Ne moreš biti tistih nekaj sekund pri miru, da bi se v miru obula,« sem pri priči izkoristila priložnost za prevzgojo. Daj, no, mami, spomni se svojih padcev, je rekla. Ki so redki, ampak takrat dovolj spektakularni. Padam samo, če je v bližini vsaj sto ljudi. Recimo na železniški postaji, sredi zime, z dvema potovalkama v roki. Na rit, ampak tako, da mi je okrog glave plesal ves sončni sistem. Tisti reči, ki tako boli, se menda reče trtica ali kaj. Sedela sem torej na kupu snega, naslonjena na obe potovalki in približno tako kot prej hči na preprogi zbirala moči, da ugotovim, če sem še živa. Krog mene je stala skupina ljudi, jaz pa sem vpila, naj me pustijo pri miru. Potem je eden brihtno vprašal: »A ste padli?« Ne, sem rekla, počivam. Potem so se razšli, in ko sem prečekirala vse kosti, ki so potrebne za hojo, ni bilo nikogar več, ki bi me potegnil iz tistega zameta.

Aha, na sejmišču sem padla s kolesom v korito za rože. Gledalcev kakšnih tisoč. V Gardalandu si obvisela na vrteči se Sneguljčici kakšnih petdeset metrov nad zemljo, se je spomnil cenjeni soprog. Še zdaj ni čisto jasno, kdo bo plačal gasilce, ki so me zvlekli dol. Gledalcev – med tri in štiri tisoč. Na morju sem se zapletla med šotorske vrvice in telebnila na dva, ki sta prav takrat seksala. Na srečo je bilo med njima in mano šotorsko krilo. Gledalcev precej.

Bi zdaj lahko nehali naštevati moje padce? Bi, so rekli in se odpravili na kavo.

Škoda, da nimaš kakšne modrice na obrazu, sem rekla hčeri, ki se je veselo posmehovala svojemu padcu in namigovala, da je to gotovo dedno. »Vsem bi namreč lahko razlagala, da si padla po stopnicah. In nihče ti ne bi verjel.«

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.