Je tudi ona imela svojo šestnajstletnico? Se je tudi nad njo znašal kdo, ki mu niso privzgojili empatije? Sama mi ni znala povedati. Nekoč so me poklicali iz njenega DSO. Ne ustrašite se, ko jo boste videli, so rekli. Na licu ima modrico, ampak ni nič hudega. Ne, ne vemo, od česa je.
Res grdo podplutbo je imela. Kaj se je zgodilo, sem jo vprašala. Ne spomnim se, je rekla. No, ni bilo dolgo skrivnost. Ko mi je nedolgo zatem njena sostanovalka, ženska z demenco, prišla za hrbet, ko sem sedela ob mami, in me brez razloga strahovito treščila, sem videla zvezde. In resnico.
Ko sem povedala negovalkam, so rekle, ja, se nam je zdelo. Ampak nikoli je nismo zasačile pri dejanju. Zakaj pa niste povedale šefom? Saj smo, so rekle, pa niso hoteli poslušati. Mene so poslušali. Novinarka sem, bali so se me. In so mamo še isti dan preselili v drugo sobo. Čez kakšen mesec je umrla in jaz sem si oddahnila. Končno je svobodna. Končno je lahko nekje spet ženska, kakršna je bila, ponosna, dostojanstvena, divje neodvisna. Če ne drugje, v mojem spominu.
Ampak še vedno, leta po njeni smrti, se sprašujem, ali bi lahko kaj drugače naredila, da bi jo obvarovala, da njen sončni zahod ne bi bil tako boleč in mučen. Vem, da sem naredila vse, kar sem lahko, pa se kljub temu počutim krivo. Vem, da ima veliko ljudi, ki so imeli svojce v domu, enake občutke, občutke krivde.
Na koncu, ko ni več govorila, ko me ni več niti poznala, sva se pogovarjali z rokami. Z dotiki. Ko sem jo božala, je zaprla oči in dobila tak spokojen izraz. Ko sem odhajala, ni hotela izpustiti moje roke. A s svojimi rokami in dotiki nisem mogla biti ves čas ob njej, zato je zame, za vse svojce, ki ob vsakem odhodu ob tisti postelji človeka, ki ugaša, v DSO pustijo del svojega srca, strahovito pomembno vedeti in verjeti, da jih puščajo v dobrih rokah. Da so tisti, ki so z njimi, če že ne Ljudje z veliko začetnico, vsaj ljudje. Da so dostojna človeška bitja, ki razumejo, da bomo, če nas prej prijazno ne pokosi hitra in neboleča smrt, nekoč tudi mi končali v tistih posteljah. In hlepeli po prijaznem dotiku.
Ne premišljujem o tisti deklici. To, da je posnetke svojega ravnanja objavljala na družbenih omrežjih, kaže na to, da se ni niti zavedala, da dela nekaj narobe. Sprašujem pa se o njeni mami. Kako je zdaj njej pri srcu? Ji je kdo v obraz rekel, kakšnega človeka si pa vzgojila? Se sprašuje, zakaj njena hči ni razumela, da so tiste nemočne skoraj rastlinice v bolniških posteljah še vedno ljudje, ki jih boli, ki jih je strah? Ali sploh sama to razume? Ker empatija ni prirojena, je privzgojena.
Prispevek je objavljen v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
