Onkološka bolnica št. 6196: Konec ali začetek?

Vsakič, ko s pogledom oplazim koledar in z rdečo obkrožen datum, kjer z velikimi črkami piše »konec«, me zmrazi. Ne morem čisto razločiti občutja, ki mi ga zbuja ta beseda. Je v resnici konec ali je to morda šele nov začetek?

Janin uvodnik: Ker nosiš očala*

*Pozor, visoka vsebnost ironije.

Ni mi vseeno: Viharno!

Zdravstveni minister je na prepihu. Prav dolgo ne bo zdržal. Pa ne zaradi interpelacije, ki pri nas kaj več kot obredje itak ni. A preveč je bilo obljub, na pamet govorjenja, nerealnih datumov …

Nevrotična gospodinja: Umetna inteligenca v kuhinji

Ne vem, zakaj je med eno in drugo zaplato trave na našem vrtu nujno potreben nekakšen betonski rob, sumim pa, da je nastavljena mina brez eksploziva. Ko sem namreč preganjala sosedovega mačkona, ki je nesramno nadlegoval našo najstniško muco, me je karma zafrknila in padla sem (kakopak) na tisti rob. Zlom nadlaktnice. Roka v longeti. Predpisan počitek in tablete za občasno drogiranje. Fak.

Sanja Lončar: Moja vizija solidarne prihodnosti

Zjutraj najprej pride fizioterapevtka, ki mi zmasira hrbet. Potem pokličem prostovoljca, ki me odpelje po nakupih. Popoldne pa me obišče uslužbenka zavoda za pomoč na domu in mi pomaga pri pospravljanju. In potem se zbudim ... Pa tako lepe sanje sem imela.

Navaden dan nenavadne mame: (Pre)tehtati

Ko boste tole brali, se bo tehtnica, ki meri čas, nagnila že v drugo polovico tega leta! No ja, poletje se je res komaj začelo in zagotovo se vas veliko veseli dopusta. Večinoma tisti, ki ste še zaposleni, meni, upokojenki, pa je skoraj vseeno. Skoraj! Ker bo Janek tudi na dopustu, se tudi meni ne bo treba vsak dan voziti v Tolmin.

Onkološka bolnica št. 6196: Ena od vas bo morala umreti

V eni od zadnjih Jan berem članek, da so v Ameriki ustvarili cepivo zoper raka dojke.

Prostovoljno pred poroto: Mama zapravlja za nepotrebne neumnosti

Mama bralke Erike veselo nakupuje prehranska dopolnila. Erika se jezi, saj meni, da teh izdelkov ne potrebuje. Pa mama? No, ja, ona ima o tem svoje mnenje ...

Janin uvodnik: Vreme bo!

Mislila sem si, da je to vse, kar nas lahko doleti ...

Nevrotična gospodinja: Kaj je tam na vrhu?

Na poti iz trgovine me je ustavila četica nekakšnih inšpektorjev, spraševali so, ali vem, kdo hudiča je sredi ulice nezakonito postavil mlaj. Čudno, da to sprašujejo po dveh mesecih, ko je že ves posušen, sem rekla. Sicer pa nič ne vem. Sumim, da tudi sosedje nič ne vedo.

Ni mi vseeno: Juhu, počitnice!

In čas za dušebrižnike. Čas za svetovalce, psihologe, take in drugačne pedostrokovnjake. O tem, kako smo otroke preveč obremenili, jih ne razumemo, jim ne vidimo v dušo, nimamo pojma, kako nujno je ukiniti devetletko, vrniti malo šolo, pa dvigniti starost vpisa na 7 let …

Navaden dan nenavadne mame: Dom

Kadar slišite besedo dom, na kaj najprej pomislite? Morda na dom iz otroštva? Ali na tega danes? Pomislite najprej na hišo, prostor, kraj … ali na svojo družino? Se vam kdaj toži po tistih brezskrbnih časih ali se svojega otroštva ne spominjate radi?

Onkološka bolnica št. 6196: A paziš na roko?

Še tri imunoterapije so pred mano. Vse skupaj se mi zdi nadrealistično, čas, ki ga preživljam, moje onkološko zdravljenje, ki se počasi zaključuje, tudi ti dve novi prijateljici, ki se skrivata pod obvezami na mojem prsnem košu, še vedno delujeta tuje in nenavadno.

Prostovoljno pred poroto: Skopuški soprog

Družina nima finančnih težav, a jih močno pesti nerganje stiskaškega očeta, ki otrokom na dopustu ne privošči niti kepice sladoleda.

Janin uvodnik: Kdor jo najde, naj jo da nazaj

Jo je kdo videl? Pred časom je odšla v neznano in odtlej se je za njo izgubila vsaka sled. Čisto potihem jo je podurhala: solidarnost. Če jo kdo vidi, naj to sporoči ministrstvu za solidarno prihodnost, oni jo imajo v imenu in jo obupano iščejo – in še kako bi jo potrebovali prav zdaj, ko so v svet poslali svoj zakon o dolgotrajni oskrbi.

Nevrotična gospodinja: Zvončnica

Bil je vroč julijski dan, ko sva pred dvema letoma s cenjenim soprogom rinila v gore. Sonce je žgalo, skriti se nisi imel kam.

Ni mi vseeno: Če lahko Roglič …

Kolesarsko potovanje. Če lahko Roglič v nekaj urah zmaže 2000 in več višincev, jih bova približno toliko v petih dneh tudi midva. Z lahkoto.

Navaden dan nenavadne mame: Naslavljam!

Kadar v pogovoru kdo uporabi besedo saga, na kaj najprej pomislite? Morda na kakšno televizijsko nadaljevanko izpred mnogo let?

Onkološka bolnica št. 6196: Maraton življenja

Za mano so visoke in strme gore, vsako posebej sem pretekla bosa, podolž in počez, v mrazu in ledu. Pred mojimi očmi se zdaj razliva pogled na ciljno ravnino, vsa se blešči v soncu, konca doline ne vidim, skriva se v makadamski meglici.

Prostovoljno pred poroto: Zelo pomembna malenkost

'Naj ženske (in nekateri moški) govorijo, kar hočejo, ampak zame velikost, dolžina, debelina, kakor komu drago, so pomembne,' je odločna bralka Vanja. Pa preverimo, kaj natanko jo pesti.

Janin uvodnik: Zbogom in hvala za vse paciente

»Tega jaz ne delam,« me je pred nekaj meseci obvestil moj zobozdravnik, »k endodontu boste morali.«

Nevrotična gospodinja: Najboljši čistilni servis na svetu

Tako je … in še dolgo bo

Pretekli teden o zdravstvu. Veliko besed. Samo besed. Pika. V takih razmerah je preusmerjanje pozornosti dobrodošlo. Kjer je dim, je tudi ogenj, a kako je mogoče, da inšpekcije v psihiatrični bolnišnici Polje niso odkrile nepravilnosti!?

Navaden dan nenavadne mame: Najin dan

Morda že veste, da imava z Janekom novo knjigo. Pravzaprav sem zbrala vse tekste, ki so bili v preteklem letu objavljeni v reviji, ki jo zdaj držite v rokah, in še kakšnega za povrhu.

Prostovoljno pred poroto: Brat mi noče plačati

Bralka Barbara prosi za nasvet in pomoč. Brat ji za čiščenje apartmajev namenja prenizko plačilo. Letos je sodelovanje zavrnila, a prejela užaljen odziv. 'Še mama se križa, češ, kakšna sestra sem.'