Njegovi liki so bili večinoma odmaknjeni in uporniški možje iz delavskega razreda, vse njegove vloge pa so bile edinstvene in izredno pristne. Žal je Garfield po drugi svetovni vojni postal žrtev lova na komunistične čarovnice v Hollywoodu in umrl star komaj 39 let.
Otrok iz židovskega geta
John Garfield se je rodil 4. marca 1913 kot Jacob Julius Garfinkle v majhnem stanovanju na Rivington Streetu na spodnjem delu East Side newyorškega Manhattana. Njegova starša, David in Hannah Garfinkle, sta bila židovska ruska imigranta. V njegovem otroškem okolju je živel neposredno ob židovskih gledališčih, kar je že od zelo rosnih let v njem zbudilo zanimanje za igro. Še kot otrok je dobil srednje ime Julius, njegovi bližnji in prijatelji so ga vse življenje klicali Julie. Oče je delal pri krojaču in pel v cerkvenem zboru, vendar ni zaslužil dovolj, da bi lahko družina živela brezskrbno. Ko je bil Garfield star 5 let, je dobil še brata Maxa, po težkem porodu pa si mama nikoli ni povsem opomogla in je umrla dve leti pozneje. Oba fanta so sprejeli sorodniki in si ju podajali med sabo v najbolj revnih predelih Brooklyna, Queensa in Bronxa. V Bronxu so sorodniki živeli po različnih sobicah in tako je obedoval pri enih, spal pa pri drugih.
V šoli ni blestel, slabo je bral in pisal, vse kot posledica ogromnim izostankom od pouka. Raje je čas preživljal na ulici, kjer se je po njegovih besedah naučil vse, kar se je kot otrok lahko.
Posebna šola za težavne
Pozneje se je oče ponovno poročil in vzel sinova s sabo v zahodni Bronx. Tam je Garfield našel smisel v uličnih tolpah, ki se jim je pridružil. »Vsaka ulica je imela svojo tolpo. Tako je bilo to v revnih četrtih. Skrbeli so za varnost in da so posli tekli.« Kaj kmalu je postal vodja tolpe, ljudje pa so bili pozorni na njegovo sposobnost oponašanja znanih osebnosti, tako fizično kot z izrazi na obrazu. Začel je zahajati v boksarski klub na Jerome Avenue, kjer je občasno tudi treniral. Nekega dne je zbolel za škrlatico, ki so mu jo sicer diagnosticirali šele pozneje v življenju, to pa je pustilo za sabo srčno okvaro in še več je izostajal od šole. Potem, ko so ga trikrat izključili in je sam izrazil željo, da se ne bi več šolal, ga je oče poslal v posebno šolo. Tam je pod vodstvom ravnatelja šole Angela Patrija spoznal dramski krožek.
Garfield je imel tudi težave z jecljanjem, zato je obiskoval posebno terapijo pri šolski učiteljici Margaret O'Ryan, pri kateri se je mora naučiti na pamet dolga besedila in jih potem recitirati pred učenci. O'Ryanova je ugotovila, da ima fant naraven talent za igro in tako je začel sodelovati pri šolskih predstavah. Prepričala ga je, da se je udeležil mestnega debatnega tekmovanja pod pokroviteljstvom New York Timesa. Na veliko presenečenje je osvojil drugo nagrado.
Stanislavski in prvi metodist
Na prigovarjanje Patrija in O'Ryanove je začel obiskovati tudi šolo dramatike, ki je bila del Heckscherjeve fundacije ter začel igrati v njihovih produkcijah. Po eni od predstav ga je v zaodrju počakal židovski igralec Jacob Ben-Ami in mu čestital za njegov talent. Hkrati ga je priporočil American Laboratory Theatre, kjer je Richard Bolesavski uprizarjal svoje eksperimentalne produkcije, učenje pa je nadzirala ruska igralka in izseljenka Maria Ouspenskaya. Kot nekdanja člana Moskovsekega gledališča sta bila zagovornika in utemeljitelja sistema Konstantina Stanislavskega v ZDA, ki je kmalu postal temelj metodične igre z realizmom in izdatno pripravo.
Garfield je obiskoval jutranja predavanja, popoldne pa je pomagal pri delu in poslušal vaje, barval scenografijo in ostala fizična dela. Na to obdobje je pozneje gledal kot vajeniško dobo za gledališče. Med ljudmi, ki jih je srečeval, so bili igralci Stella Adler, Lee Strasberg, Franchot Tone, Cheryl Crawford in Harold Clurman. Na nek način so vsi vplivali na poznejšo Garfieldovo igralsko kariero. Po krajšem obdobju v Civic Repertory Theatru z Evo Le Gallienne in klateškem obdobju, ki je potoval po severozahodu ZDA (po njegovih pustolovščinah je potem Preston Sturges zasnoval film Sullivanova potovanja), se je 1932 vrnil v New York in 1932 debitiral v New Yorku v predstavi Izgubljeni fant. Predstava je trajala le dva tedna, a je bila dovolj, da je bil opažen.
Oder pred filmom
Naslednja vloga ga je čakala v predstavi Elmerja Ricea, Pravni svetovalec. V stranski vlogi je ob Paulu Muniju igral tri mesece, prepotoval vzhod ZDA, predstava se je končala šele, ko so Munija poklicali v Hollywood k Warnerju. Warner je izrazil željo, da bi testirali tudi Garfielda, a jo je zavrnil. Nekdanji sodelavci pri Laboratoriju, Crawfordova, CLurman in Strasberg so ustanovili novo gledališče, imenovano Skupina (The Group), Garfield pa je mesece prosil, da ga sprejmejo, vendar zaman. Potem je začel nastopati v Broadhurstu, kjer je imela Skupina svoje pisarne. Nekega dne ga je vendarle opazila Crawfordova in ga toplo pozdravila. Opogumljen nad odnosom, je spet prosil za vajeništvo in na veliko presenečenje, so ga sprejeli in celo priporočili drugim režiserjem.
Pisec Clifford Odets je bil Garfieldov prijatelj še iz otroških let in po veliki uspešnici kratke igre Čakajoč Leftyja, je Skupina začela pripravljati njegovo dramo Zbudi se in poj! Na prigovarjanje avtorja so v eno od vlog sprejeli Garfielda. Predstava je debitirala februarja 1935 in kritiki so opazili predvsem Garfielda in pohvalili njegov občutek za razvoj lika. Vajeniško obdobje se je končalo, Garfield je postal polnopravni član Skupine. Odets je medijem povedal, da je on odkril Garfielda in da bo kmalu napisal igro samo zanj. Ta predstava bi morala biti Zlati deček, a ko je glavno vlogo dobil Luther Adler, se je razočarani Garfield začel ozirati proti Hollywoodu.
Hollywood pod pogoji
Kot rečeno so ga hollywoodski studii opazili že prej, ob Warnerju bi moral na avdicijo tudi pri Paramountu, zataknilo se je le pri pogodbi, v kateri je Garfield želel klavzulo, da lahko med filmi nastopa tudi v gledališču. Zdaj so Warner Bros končno uslišali njegovo prošnjo in mu dali v podpis sedemletno priložnostno pogodbo z različnimi opcijami. V Skupini so njegovo potezo seveda razumeli za izdajo, a Elia Kazan, sloviti režiser, je njihov odziv videl drugače – bolj kot to, da bi Garfield pogrnil, jih je skrbelo, da bi uspel. Prva zahteva Jacka Warnerja je bila, da si spremeni ime in tako je Garfinkle postal John Garfield. Po mnogih »skoraj« začetkih, je bil končno izbran za stransko vlogo mladega komponista v tragičnem filmu Michaela Curtiza, Štiri hčere (1938). Po premieri je dobil zelo pozitivne kritike in celo nominacijo za Oskarja za stransko vlogo.
Studio je tudi hitro popravil pogodbo, v kateri je dobil Garfield status zvezdnika s fiksnimi sedmimi leti trajanja. Prvi film z naslovno vlogo (John Garfield v…) je bil Naredili so me za kriminalca (1939). Še pred uspehom Hčera je posnel B film Blackwellov otok (1939). Ker Warner ni želel filma, kjer bi njihov veliki igralec nastopal v B produkciji, so investirali dodatnih 100 tisočakov in prepričali Curtiza, da je posnel nove prizore. Garfieldov pristop na platnu je bil nenavaden, Lawrence Swindell, njegov biograf, je o tem zapisal: »Njegovo delo je bilo spontano, neigralsko. Ni recitiral dialogov, govoril je, kot bi govoril običajen človek. Tako kot James Cagney, je bil zelo prilagodljiv igralec od začetka kariere na filmu. Že s fizično pojavo je ustvaril persono, ki je bila všeč obema spoloma. To je bilo skoraj edinstveno.«
Ne za šund filme
Po končanih »uvodnih« mesecih z Warnerjem se je začelo obdobje konfliktov v studiem. Warner ga je hotel uporabiti za preproste filme za široke množice kot Prah je moja usoda (1939) s Priscillo Lane, sam pa si je želel bolj kakovostnih scenarijev, ki bi predstavljali izziv njegovim sposobnostim. Rezultat je bil pogosto suspenz, ko Garfield ni želel snemati filma, Warner pa mu zato ni dal plače. Garfield ni bil osamljen primer, saj je večina igralcev v tridesetih imela take pogodbe, da so za plačo pač snemali, kar jim je studio naložil.
Izjema je bil prav tako 1939 posnet film Hčere Pogumnice (1939), neke vrste nadaljevanje njegovega prvega filma (enaki igralci, druga zgodba). Kritiki so ga pohvalili, javnost spregledala, ker ni bil nadaljevanje prvenca, kar je bilo ob dejstvu, da je Garfieldov lik umrl, praktično nemogoče.
Ob začetku druge svetovne vojne se Garfield takoj prijavil v vojsko, a so ga zaradi srčne okvare zavrnili. Tako je svoje delovanje usmeril v podporo vojnim prizadevanjem in z Bette Davis odprl Hollywood Canten, lokal, kjer je bila na voljo jedača in zabava za ameriške vojake. Potoval je na bojišča in nastopal za vojake, posnel je nekaj precej uspešnih vojnih filmov kot Zračne sile in Cilj Tokio (oba 1943) in Ponos marincev (1945). Na slednjega je bil še posebej ponosen, ko je uprizoril junaka Ala Schmida, ki je v bojih izgubil vid. V pripravi na vlogo je več tednov preživel s Schmidom in njegovo ženo v Philadelphiji in imel po več ur prevezane oči.
Po vojni je Garfield posnel serijo uspešnic, začenši s Poštar vedno zvoni samo dvakrat (1946) z Lano Turner, Humoreska (1946) z Joan Crawford in z Oskarjem nagrajeni film Džentlmenski dogovor (1947). Za film Telo in duša (1947) je bil spet nominiran za Oskarja, tokrat za glavno vlogo, istega leta pa se je vrnil tudi na odre Broadwaya. Ko je 1946 potekla njegova pogodba z Warnerjem, je ni podaljšal, namesto tega je ustanovil svojo produkcijsko podjetje. 1949 je med drugim spet nastopil v predstavi Clifforda Odetsa, Veliki nož, kjer je osupnil kritike in gledalce.
Rdeči madež
Kot nekdo iz delavskega razreda, je bil Garfield vedno pristaš liberalne politike. Konec štiridesetih in v začetku petdesetih v lovu na komuniste v Hollywoodu so ga vpletli v svoje pregone. Podpiral je komite, ki je nasprotoval vladni preiskavi komunističnih aktivnosti v Hollywoodu. Ko na pričanju pred komisijo 1951 ni želel imenovati komunistov in simpatizerjev v Hollywoodu in je vztrajal, da ne pozna nikogar. Zavrnil je komunizem in malo pred svojo smrtjo celo zapisal, da so ga skušali zavesti. A njegova odločna predstava pred komisijo mu je močno okrnila ugled. Znašel se je na črnem seznamu Rdečega kanala, ki je v začetku petdesetih nastal kot uradno poročilo preiskave. Zaradi tega je bilo zanj nemogoče dobiti kakršnokoli delo pri glavnih hollywoodskih studiih do konca kariere. Ker ni več snemal, se je 1952 vrnil na Broadway v ponovni postavitvi Zlatega dečka, končno v glavni vlogi. Proti koncu življenja je Garfield, da bi si opral ime, začel pisati članek za revijo Look.
Njegov odvetnik mu je svetoval, da naj napiše, da so ga zavedli, da je svoj čas in denar namenil komunističnim skupinam. Ko je svojo zgodbo hotel predstaviti še FBI, so mu federalci pokazali dosje njegove žene Robbe, v katerem je bila tudi njena stara članska izkaznica Komunistične partije in preklicane čeke za dogodke, ki jih je partija organizirala. FBI mu je ponudil, da mu opere ime, če podpiše izjavo, da je Roberta komunistka. Jezen je vstal, prevrnil mizo in odšel s sestanka.
Razhodi z ženo
Garfield se je 9. maja 1952 še enkrat več izselil iz skupnega stanovanja z ženo in otroci in prijateljem sporočil, da je tokrat dokončno. Ti so domnevali, da je k razhodu botrovala njegova ideja, da zapiše svojo plat pregona v reviji Look. 20th Century Fox ga je celo hotel za vlogo v filmu Taksi, a pogoj je, da se reči okrog njegove vpletenosti v afero uredijo in javno razčistijo. Trije igralci, Canada Lee, Mady Christians in J. Edward Bromberg so v kratkem času umrli, potem ko so se znašli na črnem seznamu.
Zjutraj 20. maja je Garfield kljub ostrim navodilom zdravnika, šel igrat tenis s prijateljem, potem ko je prebedel celo noč. Za večerjo je bil zmenjen z igralko Iris Whitney, po večerji pa se je začel pritoževati, da mu je hladno. Odpeljala ga je v njegovo stanovanje, kjer ni hotel, da bi poklicali zdravnika, pač pa se je odpravil spat. Naslednje jutro ga je našla mrtvega. Dolgoletne težave s srcem, podkrepljene s stresom zaradi lažnih obtožb, so bile zanj preveč. Umrl je star vsega 39 let.
Pogreb je bil največji v New Yorku vse od časa Rudolpha Valentina, udeležilo se ga je več kot 10 tisoč ljudi. Premoženje je zapustil ženi, nedolgo po smrti pa je komisija zaključila preiskavo o njem in ga oprala vseh obtožb.
Rdeča žena
Z Roberto Seidman se je poročil februarja 1935. Imela sta tri otroke, Katherine (1938 – 1945), Davida (1943 – 1994) in Julie (1946), oba preživela otroka sta tudi sama igralca. Po njegovi smrti je vdova Roberta (Robbe) odvetnika Sidneya Cohna, ki je umrl 1991, Garfieldova žena pa v domu za ostarele v Los Angelesu 2004. Hčerka Julie je takrat zapisala, da je bila mama zagrenjena zaradi odnosa studiev do velikega igralca. »Hollywood je uporabil Garfielda za grešnega kozla, da so obrnili pozornost z drugih, ker je ustanovil svoj studi in so se počutili ogrožene.«
