Seveda je govor o Rudolphu Valentinu, Latino ljubimcu, Velikemu ljubimcu ali preprosto – Valentinu. Rojen v Castellaneti na peti italijanskega škornja 6. maja 1895 s polnim imenom Rodolfo Pietro Filiberto Raffaello Guglielmi di Valentina d'Antonguella, je odraščal v družini z očetom veterinarjem in nekdanjim kapetanom italijanske vojske in mamo francoskega rodu s poreklom iz italijanskega Torina.
Kot otrok je bil Valentino vpadljiv zaradi njegovega izjemnega videza in njegove igrive osebnosti. Mati ga je oboževala, oče pa ga je zaničeval. Valentino je bil slab v šoli in na koncu so ga vpisali na kmetijsko šolo v Genovi, kjer je nekako dobil spričevalo. Leta 1912 je iskal službo v Parizu, a se je potem vrnil domov in ker tudi v Italiji ni bilo nič bolje, se je odločil, da odide v ZDA. Na Ellis Islandu je vstopil v Ameriko 23. decembra 1913, star 18 let. Zanimivo, da nikoli ni zaprosil za ameriško državljanstvo in je do smrti ostal Italijan.
Italijanski imigrant
Sprva se je preživljal kot pospravljalec miz v restavracijah in kot vrtnar. Bil je celo sprevodnik na avtobusu družbe Murray's, a se ni izkazal in je dobil nogo. Konec 1914 je pri nekem italijanskem podjetniku z verigo restavracij dobil priložnost, da s perfomerko Joan Sawyer pleše tango za 50 dolarjev tedensko. Na koncu je našel službo kot plačani soplesalec v Maximovih restavracijah, kjer je spoznal tudi druge plesalce in plesalke, pogosto nekdanje člane visokih plemiških družin iz Evrope. Tam se je zapletel s čilensko dedinjo Blanco de Saulles, nesrečno poročeno z Johnom de Saullesom, igralcem ameriškega nogometa. Ob ločitvi se je Valentino postavil na njeno stran in ga je dal de Saulles preko svojih političnih zvez tudi aretirati. Po nekaj dneh je bil izpuščen, kmalu potem pa je Blanca ustrelila moža zaradi spora o skrbništvu njunega sina, proces pa je škodil tudi Valentinu, ki ni mogel najti službe.
Ker se je bal, da bi ga poklicali kot pričo, se je v začetku 1917 pridružil skupini potujočih glasbenikov na poti na zahod. V Utahu so se razšli, od tam pa je prispel v San Francisco z igralsko skupino Ala Jolsona in je bil del odrske produkcije Nihče doma. Tu je spoznal tudi igralca Normana Kerryja, ki ga je prepričal, da se poskusi pri filmu, še vedno v nemi eri. S Kerryjem sta se potem skupaj preselila v Los Angeles in skupaj stanovala v Alexandria Hotelu. Tam je bogato klientelo poučeval ples, ko pa so ZDA 1917 stopile v vojno, sta se s Kerryjem želela pridružiti letalstvu, a brez uspeha.
Učitelj plesa
Kot uspešen učitelj plesa in plesalec si je Valentino najel sobo na Sunset Boulevardu in začel iskati filmske vloge. Prvič je nastopil kot statist v filmu Alimony, potem pa so sledile druge obrobne vloge, kljub njegovim drugačnim željam, večinoma kot nasilneži ali gangsterji. S svojo temno poltjo, črnimi očmi in apeninskimi potezami je kmalu izpodrinil Hajakavo kot najbolj znani eksotični hollywoodski igralec. 1919 je v drami Oči mladosti ob Clari Kimball Young pritegnil pozornost scenaristke June Mathis, ki je menila, da bi bil kot naročen za njen naslednji film. Tako je nastopil v Slastni mali hudič (1919) kot drugo postavljeni igralec ob Mare Murray. Istega leta se je tudi impulzivno poročil z igralko Jean Acker, a nista živela skupaj.
Prva velika uspešnica
V času snemanja Ukradenih trenutkov v Palm Springsu, je Valentino prebral roman Štirje jezdeci apokalipse, ki ga je napisal Vicente Ibanez. V iskanju možnosti sodelovanja je ugotovil, da je pravice za film odkupil Metro. Odšel je v New York, da bi predlagal sodelovanje, kjer je ugotovil, da ga išče tudi Mathisova. Dobil je vlogo Julia Desnoyersa, film pa je režiral Rex Ingram, s katerim se Valentino ni mogel, zato je bila June tudi posrednica med obema. Film je prišel na platna 1921 in postal velika komercialna uspešnica in eden prvih, ki je prinesel več kot milijon dolarjev in je še vedno šesti najbolj donosni nemi film. Metro Pictures se je izmikal priznanju, da so z Valentinom dobili zvezdnika, predvsem zaradi neodobravanja Ingrama in mu tudi niso ponudili povišice plače.
Namesto tega so ga vtaknili v B-film Neznana morja, kjer je spoznal svojo drugo ženo, filmarko Natacho Rambovo. Skupaj z njo, Mathisovo in filmarjem Paulom Ivanom (srb Pavel Ivanović) so začeli pripravljati film Camille (1921) z Allo Nazimovo v ženski vlogi. Film je obveljal za precej avantgardnega tako pri kritikih kot publiki. Naslednji film, Človeška komedija (1921), še ena komercialna uspešnica, je bil tudi zadnji film za Metro. Po premieri je odpotoval v New York, kjer se je srečal s francoskimi producenti in se odločil, da bo šel v Evropo, kjer bi bil bolje plačan in spoštovan. Za kratko seje vrnil v Kalifornijo, kjer je dal odpoved pri Metroju.
Pra-Paramount
A s Francijo ni bilo nič – Valentono se je sestal s Famous Players – Lasky, predhodnikom Paramounta, kjer so bili precej bolj komercialno orientirani, tam se mu je kmalu pridružila še Mathisova, kar je razjezilo Ivana in Rambovo. Jesse Lasky je bil odločen, da bo izkoristil Valentinov sloves Latino ljubimca. 1921 je Italijan zaigral v legendarnem filmu Šejk, ki ni vplival le na njegovo kariero, pač pa tudi podobo in dediščino.
Valentino je šejka Ahmeda Ben Hassana uspešno ločil od stereotipne podobe Arabcev kot neciviliziranih divjakov. Hiša je ustvarila še štiri filme v naslednjih 15 mesecih. Eden od njih je bil Piratska ladja (1922), gusarski film v slogu Douglasa Faribanksa, a v bolj španski maniri, da so izkoristili Valentinov videz. Kritikom film ni bil pretirano všeč, publiki pa precej bolj.
Novembra 1921 je bil posnet Za skalami z Glorio Swanson, z razkošnimi kulisami in kostumi. Kritiki so ga ob premieri 1922 raztrgali. Film je bil dolga leta izgubljen, dokler ga 2002 niso odkrili v nizozemskem filmskem muzeju, od 2006 naprej je bil na voljo na DVD. 1922 je z Mathisovo začel pripravljati še en film, Kri in pesek, bikoborski film z Lilo Lee in Nito Naldi. Sprva je Valentino mislil, da bodo film snemali v Španiji, potem pa so ga kar na dvorišču studia v Hollywoodu, dodatno pa so ga razočarale spremembe v produkciji, vključno z režiserjem, ki ga ni odobraval. Izid filma je zasenčila afera in sojenje Valentinu zaradi bigamije, film pa je bil vseeno uspešnica, Valentino je zanj pravil, da je eden njegovih najboljših. Prav po koncu snemanja se je Valentino poročil z Rambovo, ni pa še bil leto dni ločen od prve žene, Jean Acker, kar je bilo po kalifornijskih zakonih nedovoljeno. Razsodba je anulirala zakon z Rambovo in zahtevala ločeno življenje eno leto.
V tem času sta z Rambovo začela ločeno delati na filmu Mladi radža. Ohranili so se le delčki tega filma, ki so ga našli 2005. Film je bil slab, tudi Valentino je enako menil zase in krivil prisilno ločitev od druge žene. V tem času se je Valentino odločil, da ne bo več delal s Famous Players, čeprav je Lasky že pripravljal naslednji film, Španski kavalir.
Plača ali stavkamo!
Valentino se je odločil tožiti studio, zaslužil je 1250 dolarjev tedensko z povišico na 3000 po treh letih. To je bilo 7000 dolarjev manj kot je 2016 zaslužila Mary Pickford. Razočaran je bil tudi nad lokacijo snemanja zadnjega filma, ki ni bil posnet v Španiji. Sam je upal, da bo s potovanjem v Evropo lahko srečal svojo družino, ki je ni videl 10 let. V tem času je vložil tožbo tudi studio, prva pogajanja so na mizo prinesla novo ponudbo – 7000 tisočakov, Valentino je odklonil. Javno je napadel studio v medijih, čeprav je povprečen Američan z letno plačo 2000 dolarjev zelo težko simpatiziral z njim. Lasky mu ni ostal dolžan, Valentino je zgaga in ni vreden svojega denarja, so sporočili. Zanj so se začeli zanimati drugi studii, Valentino pa je še vedno štrajkal in zavračal čeke svojega delodajalca.
Čas svobode in razsipništva
Konec 1922 je spoznal Georgea Ullmana, ki je postal njegov menedžer. Skupaj z Rambovo sta nastopala po različnih ameriških mestih po ZDA in Kanadi in oglaševala svojega sponzorja, Mineralava, lepotna glina in njihova lepotna tekmovanja. Iz Kanade se je vrnil v New York na pogovore z Ritz-Carltnon Puctzures, ki so mu ponudili 7500 dolarjev tedensko za 4 filme (2 še za Famous Players), kreativni nadzor in snemanje v New Yorku. Štiri filme z njimi je dogovorila tudi Rambova. Prvi film pod novim studiem, ki je bil podružnica Famous Players, je bil Monsieur Beaucaire (1924) pod nadzorom Natache Rambove, slabo sprejet in preveč poženščen. Velja tudi za dokaz njene obsedenosti z nadzorom, zaradi česar pozneje ni imela več dostopa do snemanj Valentina. Izgubljeni Svetniški hudič (1924) je bil njegov zadnji film za Laskyja, še vedno pa je posnel štiri za Ritz Carlton. Naslednji je bil Sokol s pokrivalom, scenarij ki ga je napisala Mathisova, pa se je zdel Valentinu zanič in je zahteval popravke, zaradi česar potem scenaristka dve leti ni govorila z njim. Scenarij je potem popravila Rambova, Valentino pa je pred končanjem tega filma posnel še film Kobra (1925) z Nito Naldi. Po snemanju Kobre se je ekipa Sokola podala v Francijo na pomerjanje kostumov. Po vrnitvi v ZDA je vse presenetil z bradico in brki in se podal na zahodno obalo na nadaljnje priprave. A ker je bila večina proračuna že porabljenega, je Ritz-Carlton preprosto prekinil pogodbo z razsipno Valentinovo ekipo.
United Artists
V času snemanja Monsieur Beaucaire sta Valentina k sodelovanju z United Artists vabila Chaplin in Fairbanks. S plačo 10 tisočakov na teden in tremi filmi letno in prepovedjo Rambove v njegovi ekipi je nova pogodba prinesla precej nemira v njegov zakon. UA so ji ponudili 30 tisočakov za njen lastni film, Cena za lepoto z Mymo Loy pa je bil tudi njen edini lastni film. Prvi projekt pri Chaplinovih je bil Orel (1925) z Vilmo Banky. Kritiki so bili srečni, šefi malo manj. Valentino je odšel promovirati film v London in Francijo, medtem pa se je doma ločeval od Rambove. DO naslednjega filma je minilo kar nekaj časa, snemanje Šejkovega sina se je začelo februarja 1926, Valentino pa je lahko izbral tudi režiserja, soigralka pa je bila Vilma Banky. Valentino, ki je sproti zapravljal ves denar, ki ga je prislužil, je bil takrat že bolan, a je potreboval prihodke za poplačilo dolgov. Film je z velikim pompom doživel premiero 9. julija 1926, kjer se je Valentino tudi pobotal z Mathisovo, s kater nista govorila 2 leti.
Javna podoba
Rudolph Valentino je bil zelo alergičen na njegovo javno podobo in so ga govorice, da so ženske le krinka, vedno znova prizadele. Na eni strani je bil Douglas Fairbanks, jekleni ameriški mož, na drugi feminizirani Valentino, grožnja moškosti v Ameriki. Norčevali so se iz njegove mode, pričeske, njegovega odnosa z ženskami, iskali so dlako v jajcu in časopis Chicago Tribune je v pralnici hotela celo odkril ženski puder, ki naj bi ga uporabljal igralec. Valentino je anonimnega pisca te zgodbe celo pozval na boksarski dvoboj. Namesto njega je vskočil novinar za boks pri New York Evening Journalu in meč se zgodil na strehi hotela Ambassador v New Yorku. Zmagal je Valentino, ki je imel za trenerja prvaka v težki kategoriji, Jacka Dempseya.
Knjige in ostalo
Valentino ni bil le igralec, izdal je knjigo pesmi (1923), za Liberty je pisal serijo o tem, kako ostati fit, za različne revije je pripravljal svoje foto zgodbe. 1925 je z zakoncema Ullman ustanovil svoje lastno podjetje, Rudolph Valentino Productions. Svoja edina zvočna posnetka je posnel 14. maja 1923 v New Yorku, kjer je za Brunswick Records odpel Kashmiri Song iz Šejka in El Relicario iz Kri in pesek. Posnetka sta bila izdana šele precej časa po njegovi smrti.
Ženske in ljubimec
Valentino je nekoč povedal: »Ženske, ki jih ljubim, me ne ljubijo. Ostale me ne zanimajo.« Kljub uspehu in podobi latino ljubimca, njegovo ljubezensko življenje ni bilo srečno, je znal povedati. Prvi zakon z Ackerjevo 1919 je bil impulziven, tudi zato, da bi se igralka znebila lezbične zveze. Na poročno noč se je zaklenila v spalnico, kmalu po tem pa sta se razšla. V postelji nista imela nič. Uradno sta bila poročena do 1921, potem ko ga je Ackerjeva tožila zaradi zanemarjanja in ji je moral plačati preživnino. Vseeno sta ostala prijatelja do njegove smrti. Svojo drugo ženo, Winifred Shaughnessy alias Natacho Rambovo, kostumografinjo in scenografinjo, je srečal na snemanju Neznanih morij. Po poroki 13. maja 1922 v Mehiki so Valentina aretirali zaradi bigamije in zaprli. Zaradi odločitve sta potem živela v ločenih apartmajih v New Yorku, vsak s svojim sostanovalcem. Uradno sta bila potem končno poročena 14. marca 1923. Rambova je šla njegovim prijateljem na živce zaradi obsesije z nadzorom, zaradi česar mu jih je tudi veliko obrnilo hrbet, vključno z June Mathis. Po ločitvi ji je v oporoki Valentino zapustil en sam dolar. Vse do šestdesetih let se je šušljalo, da je bil Valentino gej. Kljub zakonu z Rambovo in zvezo s Polo Negri. Pripisovali so mu veliko moških, igralca Romana Novarra, pa francoskega režiserja in pesnika Jacquesa Hebertora in tudi Paula Ivana. Njegova biografa Emily Leider in Allan Ellenberger sta ugotovila, da je bil zelo verjetno heteroseksualen. Tik pred smrtjo se je Valentino družil z umetnico Marion Benda, hkrati pa je bil v zvezi z Negrijevo. Ta je na njegovem pogrebu naredila celo sceno, češ da sta bila zaročena, čeprav tega Valentino ni omenil nikomur.
Valentinov sindrom
Rudolph Valentino se je zgrudil v veži hotela Ambassador 15. avgusta 1926. V bolnišnici so mu diagnosticirali vnetje slepiča in zatem še ulkus in takoj operirali. Njegovo stanje so pozneje poimenovali prav Valentinov sindrom, ko se ulkus maskira kot vnetje slepiča. Po operaciji je Valentino dobil vnetje trebušne mrene. 18. avgusta so bili zdravniki še optimistični, a se je njegovo stanje 21. avgusta močno poslabšalo, dobil je vnetje pljučne mrene levega pljučnega krila. Zdravniki so spoznali, da Valentino ne bo preživel, čeprav je sam verjel, da mu gre na bolje. V zgodnjih urad 23. avgusta je bil pri zavesti in klepetal z zdravniki o svojih načrtih, a je potem padel v komo. Umrl je nekaj ur pozneje, star 31 let. Razlog za smrt je bila sepsa trebušne votline.
Največji pogreb
Pogreba se je na ulicah Manhattna udeležilo vsaj 100 tisoč ljudi. Nekaj oboževalk je naredilo samomor, prišlo je do nemirov in uničevanja izložb. Ob grobu je kot rečeno teatralno na krsto padla poljska igralka Pola Negri in hlipala, da je njegova bodoča žena. Posmrtne ostanke so potem z vlakom prepeljali v Kalifornijo, kjer je bila še ena pogrebna slovesnost, kjer ga je prevzela Jane Mathis, da bi mu našla grobnico. Ko je sama umrla naslednje leto, so ga premestili v njeno grobnico, kjer sta pokopana skupaj na pokopališču Hollywood Forever. Vse svoje premoženje je zapustil svojemu bratu in sestri in teti svoje žene Natache. Njegov dvorec na Beverly Hillsu, Falcon Lair, je potem kupila bogata lastnica tobačnega imperija Doris Duke, kjer je živela do smrti 1993. Večino zgradbe so podrli 2006.
