Junija boste praznovali 95. rojstni dan. Še vedno živite sami?

Ne. V hiši z mano živi še moj najmlajši vnuk Žiga. Sama sem v pritličju, on stanuje v prvem nadstropju. Brez njega ne bi zmogla. Res sem srečna, ker ga imam. Tako dober fant je, vedno mi priskoči na pomoč, kadar ga potrebujem. Po dveh prebolenih okužbah s koronavirusom, zdrobljeni stegnenici in hudi sepsi krvi, ki sem jo preživela na začetku letošnjega leta, pač nisem več ista, kot sem bila poprej.

Kako ste šli skozi vse te hude težave?

Enostavno se ne dam! Ni mi še, da bi umrla. Najtežje prenašam, da nisem več tako gibljiva kot pred poškodbo noge. Čeprav so mi jo utrdili z vijaki in sem imela odlično rehabilitacijo, najprej v bolnišnici, potem v rehabilitacijskem inštitutu Soča, na koncu pa še v toplicah, nimam več take stabilnosti, da bi lahko hodila brez pomoči.

Kako pa poteka vaš dan?

Vstajam sicer ob sedmih, a že pred tem v postelji dosledno vsako jutro vsaj pol ure telovadim. Z gibanjem sem pač povezana vse svoje življenje in tako bo do konca. Vsak drugi dan me že pred zajtrkom obišče negovalka. Temu sledi obvezno branje dnevnih časopisov in kratek dopoldanski sprehod. Kosilo mi prinesejo iz bližnjega doma in po obroku je treba malce počiti. Ko pridem s popoldanskega sprehoda, običajno dobim kakšen obisk. Če je pomemben, moram prej še k moji frizerki Marjani, ki dela v salonu svojega sina Gašperja Kramarja na Fužinah. Od petih naprej se pa ve, da me je treba pustiti čim bolj pri miru. Takrat nastopi čas za 'mojo' televizijo. Kolikor se le da, spremljam poročila, šport in politiko. Mimogrede, če se ne bi poročila, bi bila političarka. Tudi zato ne morem biti in nisem ravnodušna ob spremljanju informativnih oddaj in se ob tem tudi jezim, občasno pa še malo zakolnem. Sploh kadar lažejo in prikrojujejo stvari o Zoranu.

Kakšen odnos imata z Zoranom?

Ne vem, ali bi bila taka, kot sem, če ne bi sin toliko naredil zame. Vsako jutro me pokliče po telefonu, ob nedeljah me s preostalimi družinskimi člani pelje na kosilo. Sploh si ne morete misliti, kako sem ponosna, da moj otrok skrbi zame. Pa ne samo zame, odkar je on župan, imamo starostniki v Ljubljani na voljo različne socialne oskrbovalce, ki nam omilijo marsikatero težavo, od osebne nege do hrane, čiščenja prostorov, fizioterapije in delovne terapije. Kot osebi, ki je otroštvo in mladost preživela v pristnih stikih z naravo in ljudmi, kakršni smo Notranjci, mi to res veliko pomeni.

Notranjka ste?

Rojena sem v Markovcu, a smo se z družino kmalu preselili v Stari trg pri Ložu. Imela sem še dve sestri, Milko in Stanko, žal sta obe že pokojni. Naša mama Jožefa je bila rojena v Pudobu v ugledni družini. Njen oče, moj ded, je s štirimi delavci izdeloval lesene pluge, kar je bilo v tistih časih zahtevno opravilo. Naš oče Janez pa je bil brusilec v bližnji tovarni, zaveden komunist in se je boril tudi v Rusiji. Nikoli ne bom zanikala, da je naša družina z dušo, rokami in srcem pomagala partizanom. Sama sem bila skojevka, sestro Stanko pa so belogardisti pri komaj 17 letih zaprli in jo pozneje predali Italijanom. Kako zelo so jo v zaporu v Italiji mučili in tepli, ni hotela govoriti na glas, vseeno pa smo vedeli, da je tam preživljala hude čase. Leta 1945 sem se kot edino dekle iz Loške doline, nisem jih imela še niti 16, udeležila udarniškega dela na progi Brčko–Banovići.

Ste tam spoznali svojega moža?

Ne. Takrat sem bila za fante še premlada. Stevana sem spoznala pozneje, ko je kupoval les za srbsko pohištveno industrijo v naših krajih. Tako sem se zaljubila v tega čednega, ljubeznivega, temperamentnega Srba, ki je res lepo pel in odlično kuhal, da sem nekega lepega dne kar odpotovala z njim. Poročila sva se, rodil se nama je Zoran, in ko je imel tri leta, sem želela nazaj v službo, a je v Srbiji nisem dobila. Pa sva se z možem odločila za selitev v Slovenijo. Čeprav sva v Ljubljani oba hitro našla zaposlitev, sva si žal lahko najela zgolj skromno sobico, za Zorana pa nisva dobila varstva in se je tako moral vrniti v Srbijo, kjer sta zanj skrbela dedek in babica. Ne morete si predstavljati, kako mi je bilo kot mladi mamici hudo ob ločitvi od sina. Še danes dobim rosne oči, ko se spomnim. Saj smo se velikokrat srečevali, sploh glede na oddaljenost in povezave, ki so takrat bile med Srbijo in Slovenijo, ampak vsakodnevnega stika pa vendarle nismo imeli.

Kakšno službo ste si našli?

Bila sem vodja komercialno finančnega sektorja v nekdaj velikem gradbenem podjetju Maja. Veljala sem za pridno, ob redni službi sem doštudirala ekonomijo in na srednji ekonomski šoli Univerzum poučevala knjigovodstvo. Delati nisem nehala niti po upokojitvi. Pri 55 letih sem ustanovila računovodski servis in še več kot tri desetletja različnim posameznikom vodila knjige.

Nekaj časa vam življenje ni prizanašalo. Najprej ste ovdoveli, potem vam je umrla še hči.

Moža sem izgubila leta 1995, moja draga Jagoda se je poslovila leta 2003, imela jih je komaj petinštirideset. Bila je višji kadrovik na ljubljanski medicinski fakulteti, poznala je vse zdravnike, pa ji nihče ni mogel pomagati. Nikoli ne bom pozabila njenega čudovitega glasu in miline. Vsi so jo imeli radi. Ne znam opisati bolečine, ki jo doživi mama ob izgubi otroka. Sploh če je z njim povezana tako, kot sva bili midve z Jagodo. Celo hišo sta si z možem postavila zraven moje in v njej zdaj živi njen drugi sin Samo z družino. Sem vesela, da mi tudi on pomaga, kadar ga potrebujem.

Močno ste navezani na svojo družino.

Drži. S temi po Jagodini strani smo povezani vsakodnevno, kar zelo cenim in spoštujem, z Zoranovimi se srečujemo bolj načrtovano, a imam rada vse, tako svoje štiri vnuke kot njihove partnerice in otroke. Sem ponosna prababica dvema fantoma in trem puncam, šesti ali šesta je pa na poti. Veste, koliko praznovanj rojstnih dni, različnih obletnic in podobnih dogodkov je vsako leto v naši družini! In niti enega ne smem zamuditi. Na vsa družinska srečanja sem povabljena in neizmerno uživam v družbi svojih najbližjih. Če bi bila verna, bi rekla hvala bogu za tako življenje in za tako družino.