Nekdanja slovenska biatlonska prvakinja Tadeja Brankovič priznava, da se rada ozre na lepe trenutke v preteklosti, polno teh je bilo tudi njeno otroštvo, ko je bila skrajno navihan otrok, pravi. »Zgodb iz otroštva je res ogromno. Vem, da sem ves čas preizkušala meje, takšne in drugačne. Nekega dne sem preizkušala, koliko časa lahko vozim kolo brez rok skozi ovinek. Enkrat se ni izšlo in sem padla v vaški potok, zaradi česar se je oče razjezil in me pri toplem sončnem popoldnevu poslal stuširat in spat. Zame je bila takrat najhujša kazen pri soncu iti spat,« se danes v smehu spominja 43-letna športna legenda, ki si po odmevni ločitvi želi lepšo prihodnost.

»Želim si živeti življenje, z otrokoma in meni najdražjimi ljudmi doživeti še veliko lepega, kaj ušpičiti, se veliko družiti, pogovarjati in doživeti čim manj trenutkov, ko me ura priganja. Najsrečnejša sem, kadar mi ni treba gledati na uro ne doma, ne v hribih, ne v službi, da me čas ne priganja, saj takrat jaz počivam, četudi delam. Napisati si želim še kakšno knjigo, predvsem pa si želim, da me življenjska pot pelje med prave dogodivščine in da z otrokoma doživim še ogromno lepega.«