Nejc Cijan Garlatti je izvrsten igralec, kar je nazadnje dokazal na premieri uprizoritve Gibanje srbskega dramatika in dramaturga Dimitrija Kokanova v režiji Juša Zidarja, na njegovo veliko nesrečo pa je manj uspešen pri petju. »Že od otroštva me vztrajno prepričujejo, da absolutno ne znam peti in da naj opustim vsakršno upanje, da se bom tega kadar koli naučil, ker če česa nimam, potem je to posluh. Tudi v pevskem zboru v osnovni šoli sem to razmeroma hitro zaslutil, saj me je učiteljica vse bolj na stran odmikala, potem pa mi je enkrat prav rekla, da je mogoče boljše, da ne pojem. Tudi na akademiji si nisem drznil kar koli zares zapeti, raje sem recitiral. Še vedno pa imam veliko veselje in željo. Ves čas pojem pod tušem, včasih pa tudi prijateljem na kakšnem žuru. Mislim tudi, da nisem tako katastrofalen, da bi bil čisto brezupen primer. To mi je nazadnje potrdila tudi plesalka, koreografinja, performerka, vokalistka, pevka in improvizatorka Irena Tomažin, ko sem ji za eno predstavo v okviru Pripovedovalskega festivala predlagal, da za konec odpojemo pesem Pelji me na sonce Cveta Kobala. In ko sva jo enkrat skupaj zapela, me je pogledala, mi požugala s prstom in mi dejala, naj si nikoli več ne dovolim, da mi kdor koli reče, da nimam posluha. Najprej sem sicer mislil, da je to rekla tako malo pokroviteljsko, ko je to trikrat ponovila in vztrajala pri tem, sem ji pa začel malce verjeti. Tako da se zdaj sproščam tudi glede petja,« razkriva Nejc.