Košarkarska zgodba Dušana Hauptmana je nekoliko nenavadna, a prav zato toliko bolj zanimiva. Začel je na ulici oziroma na trgu v domači soseski Gradec v Litiji, kjer so imeli otroci na voljo en sam koš, pod katerim so preživljali popoldneve, konce tedna in počitnice. »Že takrat mi je šlo zelo dobro in moji meti so bili vse bolj natančni, resno pa sem začel trenirati razmeroma pozno, šele pri štirinajstih letih, ko sem se vključil v domači KK Litija, pozneje odšel v KK Celje, kjer je bil moj trener Zmago Sagadin. Igrali smo v 2. jugoslovanski ligi, kar je bil za takratne čase velik uspeh. Ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, me je Janez Drvarič povabil k Olimpiji. Seveda sem priložnost takoj zagrabil, saj je bila to izjemna čast in nisem mogel reči ne. Olimpija je bila zelo cenjen klub. Delal sem tisto, kar me je najbolj veselilo, igral košarko, pa še plačo sem dobival. A čeprav sem za Olimpijo igral šestnajst let, se nisem nikoli preselil v Ljubljano. Dvakrat na dan sem se vozil iz Litije in naredil po 150 kilometrov, kar je bilo izjemno naporno, a sem vztrajal. Igrati za Olimpijo je bilo res nekaj posebnega in takrat bi bil pripravljen celo peš hoditi na treninge. Veliko časa sem preživel v avtu in na cesti in na srečo nisem nikoli imel prometne nesreče. Srečo pa sem imel tudi pri košarki, saj nikoli nisem bil poškodovan.«

Kot pravi, mu je Olimpija dala res veliko, poleg tega pa mu je omogočila tudi študij na fakulteti za šport. »Olimpija je v mojih časih blestela in ponosen sem na vse naše dosežke. Osvojili smo sedem naslovov slovenskih državnih prvakov, šestkrat smo bili pokalni prvaki in dvakrat dosegli naslov jugoslovanskih državnih prvakov v 2. ligi.« Seveda pa to ni bilo vse, Olimpija je rezultate dosegala tudi zunaj naših meja. »Največji uspeh sem doživel leta 1994 v samostojni Sloveniji, ko smo v švicarskem Lozanu osvojili naslov prvaka evropskih pokalnih zmagovalcev. Tri leta pozneje smo se veselili še enega uspeha, ki pa je bil povsem nepričakovan. Na zaključnem turnirju Evrolige v Rimu smo med četverico finalistov zasedli odlično tretje mesto. To je bil največji uspeh po obdobju Iva Daneua.«

Kot pravi Dušan, statistike nikoli ni maral, tako kot tudi ne primerjav. »Denimo košarka, ki jo igrajo danes, je čisto nekaj drugega kot v mojih časih. Vse je drugače. Moja višina 185 centimetrov ne bi bila ravno perspektivna, bil bi kot palček med vsemi temi dvometraši, pa tudi sama konstrukcija moje vitke postave ne, pa čeprav je bila moja odlika predvsem natančnost metov, pa tudi mete za tri točke sem velikokrat zadeval. Danes se igra veliko bolj agresivna košarka, več je skokov in višji so. Gledam fante, kako skačejo do vrha table. Skratka, košarka je napredovala in se v marsičem spremenila.«

Dušan svojih otrok, hčere in sina, za košarko ni navdušil in noben ni šel po njegovih stopinjah. Sicer pa ponosno pove, da je že dvakrat dedek. »Otrok se ne da prisiliti. Za šport moraš imeti posebno ljubezen, terja pa tudi veliko truda in odrekanja, čemur vsak ni kos,« pravi.

Sam je po končani 16-letni karieri še pet let ostal v Olimpiji, potem pa je delal na inšpektoratu za šport. Če kdo, potem športnik, ki bo letos dopolnil 63 let, najbolje ve, kaj so volja, potrpežljivost in vztrajnost. »Vse to mi je dal in prav to potrebujem zdaj, ko že dve leti bijem bitko s hudo boleznijo, rakom na trebušni slinavki. Sam pravim, da s kemoterapijami, ki v presledkih trajajo že dve leti, igram svoj najdaljši podaljšek v življenju. Hvaležen sem, ker mi ob strani stoji družina, ki je svoje življenje podredila meni in moji bolezni. Brez njih ne bi zmogel in za to sem jim izjemno hvaležen. Dve leti že nisem bil nikjer, razen doma ali v bolnišnici, zato imam kar malo treme, kako bo 29. januarja v Stožicah. Tako pomembnega dogodka res ne bi rad zamudil in gotovo bom tam, če mi bo to dopuščalo zdravje. Rad bi videl, kako bo moj dres na strehi dvorane v Stožicah skupaj z dresom dveh velikanov Olimpije Iva Daneua in Marka Milića.«