Balkan

Vsaka pesem potrebuje poljub

Simona Dakič Nemanič
15. 11. 2023, 14.02
Posodobljeno: 15. 11. 2023, 14.06
Deli članek:

Goran Karan je ena največjih zvezd hrvaške estrade, fantastičen sogovornik in človek, ki nas s svojim čudovitim, preprostim pogledom na svet opomni, da je življenje lepo.

Osebni arhiv
Goran Karan obožuje glasbo in se vsak dan zahvaljuje Bogu, da mu je dal ta dar.

Splitčan Goran Karan je zelo preprost človek, ki se najraje pojavi na odru, ko ima ljudem kaj povedati in pokazati kaj novega. »Kar počneš med 20. in 50. letom starosti, je produktivni del življenja. Takrat ne zamudiš niti ene priložnosti za nastop, niti enega koncerta. Najti moraš svoje mesto v družbi, zaslužiti denar in preživljati družino, če jo imaš. Pri 50 letih prideš do točke, ko veš, kaj hočeš in česa nočeš. Zdaj, ko se bližam šestdesetim, pa mi je pomembno samo to, da pesmi, ki mi veliko pomenijo, najdejo pot do ljudi. Všeč mi je, da se mi dogajajo nove stvari. In če je to, kar počnem, zanimivo zame, potem obstaja velika verjetnost, da bo to zanimalo še koga,« pravi pevec, za katerega je vsak nastop edinstven in nepozaben. »Karkoli se že zgodi, se vedno trudim, da je večer izviren.«

Prosjačenje za glasbo

Čeprav ga je v preteklosti vleklo v športne, novinarske in oblikovalske vode, je njegova najbolj zvesta in vztrajna spremljevalka glasba. Peti je začel v Splitu, na poti do zvezd pa je naletel tudi na trnje. »Takoj ko sem rekel, da bom postal pevec, sem jih slišal: Kaj praviš, mali Goran bi pel? Kako si se tega spomnil? Ker to v Splitu najbolj pogrešamo,« se spominja svojih začetkov in pojasnjuje: »Treba je pogoltniti tudi nekaj zmerljivk, da se izbrusiš in dozoriš. V Splitu te vsak dan vprašajo, ali imaš že večjo glavo kot srce. In če jo imaš, potem jih dobiš po glavi. To, kot se izkaže pozneje, ni slabo, saj le tako ostanete na trdnih tleh. Zato še danes pravim, da tečem za glasbo in samo prosjačim, ali lahko kaj naredim.« Ali povedano drugače: »Hvaležen sem, da imam priložnost ustvarjati glasbo. Največji izziv v življenju, delu in odnosih je ohraniti entuziazem. In to mi uspeva.«

Uspelo pa mu je tudi zato, ker mu slava nikoli ni toliko stopila v glavo, da bi se izgubil na poti do zvezd. »Ko pride popularnost, je dobro imeti neko vertikalo, ki te drži trdno na tleh, da ne misliš, da je vse to le zaradi tebe. Vedno mi je bilo najtežje reči ne prijateljem, sodelavcem, predvsem pa ljudem, ki me prepoznajo, želijo biti z menoj, me pogostijo s kosilom, pijačo ... Imeti moraš veliko samodiscipline, da ne pozabiš, kdo si.«

Tudi doma se ne obnaša zvezdniško. »Doma nimam obešene nobene svoje slike. Če bi imel pisarno, bi verjetno imel prostor za nagrade, dosežke, tako pa mi je vseeno. Priznanja shranjuje moja mama, ki z njimi obteži račune, da jih ne odpihne veter. Ponoči slabo spim na svojih lovorikah in tujem denarju, zato se tega izogibam. Dobro vem, da v vsaki splitski ulici živi boljši pevec, boljši skladatelj, boljši znanstvenik, lepši moški od mene.«

Čeprav je Split valilnica glasbenih talentov, Goran nikoli ni razmišljal o življenju drugje. »Split je mesto padlih angelov, tukaj angeli padajo z neba,« slikovito opiše, zakaj toliko velikih pevcev prihaja iz Splita. »To mesto je tako lepo, da se je nemogoče ne zaljubiti se vanj. Tudi rimski cesar Dioklecijan je tukaj zgradil palačo, ker se je zaljubil v mesto, ki ga na eni strani obdajajo gore, na drugi pa čudovite plaže,« nam postreže z malo zgodovine. Prav na mestni plaži Bačvice tudi sam preživi večino toplih mesecev. »Zelo zgodaj vstanem, da imam čas zase, da uredim svoje misli in svoj položaj v vesolju, da se zahvalim dragemu Bogu, da je tako. Nato odgovarjam na sporočila, telefonske klice in druge stvari, povezane z delom. Potem si vzamem dve ali tri ure, ki jih preživim na Bačvicah s prijatelji, s katerimi igramo picigin. Gre za zabavno igro s posebno žogo, ki se igra v plitvini, kar me ohranja v dobri fizični formi in skrbi za otroka v meni,« v smehu opiše delovni dan po svojem okusu in prizna, da se je – tako kot večina njegovih splitskih glasbenih kolegov – tudi sam preizkusil v vaterpolu, a je bil bolj uspešen v nogometu, ki ga s prijatelji igra še danes, čeprav je glasba njegova največja ljubezen.

Muzikal za vašo dušo

»Najbolj pomembno pri vsaki novi pesmi je, da se ljudje poljubljajo. Če se ne poljubita, potem pesem nima prihodnosti. Ljudje tvojo pesem oživijo šele skozi ljubezenski odnos,« pojasnjuje Goran, ki ima svoj seznam pesmi, ob katerih pravi, da bi se rad postaral. »To so zagotovo pesmi Dobro ti jutro ljubavi, Kuća naše pisme, Dugo nisam bio mlad. Vsake toliko nekaj oživi in ​​me žene naprej. Poseben izziv mi je narediti pesem, ki ima neko sporočilo. Pripadam generaciji predpotopnih dinozavrov, ki so obstajali pred internetom. Čeprav sem prisoten tudi na družbenih omrežjih, ki mi jih, normalno, urejajo drugi, moram živeti analogno, da se tu in tam pojavi kakšna dobra pesem.«

Te pesmi Goran rad prenaša tudi na gledališke odre. »Gledališče me je vedno navduševalo. V mladosti sem igral v splitskem alternativnem mladinskem gledališču Epicentar. Že takrat so me navduševali muzikali in zelo rada sem gledal muzikale Lasje, Blues Brothers, celo Briljantina me je navdušila. Ko sva se z Nenadom Ninčevićem pred nekaj leti lotila muzikala Naša bila štorija, sem bil navdušen kot majhen otrok.« V muzikalu so sodelovala velika imena hrvaške zabavne glasbe, kot so Danijela, Severina, Giuliano, Tedi Spalat in drugi, predstava pa je dosegla res velik uspeh, ki Goranu ni pustil spati. Ideja za tako imenovani »solo muzikal«, ki ga je predstavil na letošnjem festivalu Midsummer Scene v dubrovniškem v Lovrijencu, je že nekaj časa nastajala v njegovi glavi, letos poleti pa je dokončno dozorela. Pod vodstvom Ivana Lea Lema se je predstavil z muzikalom Ljubav je fer (Priče iz moje ulice). »Pesmi pišem že leta in veliko jih konča na stranskem tiru. Nabralo se jih je že za nekaj kovčkov, zato sem na neki točki svoje navidezne krize srednjih let ugotovil, da morda ne bom imel časa, da bi jih vse predstavil. Ker pa so nekatere pesmi res takšne, da pokažejo, kje sem s srcem, sem jih konec leta začel povezovati v zgodbo. In tako se je rodil solo muzikal, čeprav uradno ta izraz ne obstaja, v katerem skozi 16 novih pesmi opevam svoje življenje in življenja ljudi okoli sebe. Nekako najbolj razumljiv opis bi bil, da gre za striptiz za ljudi, ki se ne bojijo golote ... golote svojega srca.« Kot obljublja, se bo s temi pesmimi predstavil tudi slovenskemu občinstvu. »Mislim, da je skrajni čas, da se spoznamo, preden bo prepozno.«

Ob tem mojster namiguje tudi na minevajoča leta, saj že med pogovorom večkrat omeni, da bo prihodnje leto praznoval 60. rojstni dan, čeprav nad tem ni preveč navdušen. »Zagotovo veš, koliko si star. Vendar je veliko bolje, kot sem mislil, da bo. Res je, ko pravijo, da ko prideš v neka nora leta, se mora nekaj spremeniti. Nekdo si kupi motor, drugemu je všeč precej mlajša ženska, jaz pa sem napisal solo muzikal. Starost se mi pozna. Zavedam se let. Nikoli pa se ne bi vrnil na začetek. Kar je vidno od zunaj, ima svoj rok trajanja, duša pa svojo starost in izkušnje.«