Za bolno hčerko je hiša življenjskega pomena
Vse so naredili prav: skrbno so načrtovali gradnjo, si kupili zemljo na nepoplavnem območju, saj so pri prijateljih že videli poplavljene kleti. Zato si kleti ali garaže niso hoteli zgraditi. Celo več: čeprav so gradili na nepoplavnem območju, so hišo dvignili na najvišjo dovoljeno višino – za dodatnih 90 centimetrov. Vse to jim ni pomagalo, saj je voda njihove stene v pritličju zaznamovala na približno enem metru.
Hiša je narejena iz naravnih materialov in grajena posebej za ljudi z oslabljenim imunskim sistemom. Za podporo zdravju hčerke Vanesse, ki se je pred 30 leti rodila brez ključnice in prsnic, imela je desnostransko parezo, težave s požiranjem, dihanjem, mišicami in vezmi ter kostmi. V predšolskem obdobju so veliko hodili na terapije, marljivo delali vaje v ustreznih institucijah in še doma, zato so desnostransko parezo premagali. Pri desetih letih so ji skušali z operacijo učvrstiti rebra, da bi obvarovali organe, a niso bili uspešni. Po toliko letih, ko so se rebra pravzaprav obrnila navznoter in pritiskajo na srce, je vedno slabše s srcem, z aritmijami, tudi z dihanjem, pogoste so infekcije, viroze, ki vplivajo na srce.
Voda v naši hiši? Nemogoče!
Isabelle in Vanessa Bera nam razložita, kakšno dramo so doživljali avgusta, ko so se zgolj nekaj ur pred usodnimi dogodki po dolgem času odpravili na počitnice. Že prvo noč na morju jim je zvonil telefon. »Poklicala nas je soseda in nam povedala nepredstavljivo: naša hiša (kot tudi vse sosednje) je poplavljena! Nič mi ni bilo jasno. Meter in pol vode v naši hiši? Nemogoče! Ko mi je soseda poslala fotografijo, se mi je skoraj ustavilo srce. Soseda je jokala, ker je bil njen kuža zunaj in ga ni mogla rešiti, zbudilo jo je bobnenje vode mimo hiše.«
Potem so poklicali sorodnike in jih prosili, naj gredo pogledat, kaj je z njihovo hišo. To je bilo mogoče storiti šele proti večeru. Ker nihče ni imel rezervnih ključev, so v hišo morali vlomiti (nato nabaviti novo ključavnico, jo zamenjati). Začeli so brisati, čistiti, v hiši so bili voda, mulj, nafta ... Voda je za sabo pustila opustošenje, ki se ga sprva sploh niso zavedali: odneslo je ves material pod temeljno ploščo, zato je hišo zamaknilo in jo bo treba pri obnovi na novo sidrati. »Med čiščenjem so nam prijatelji poročali, kaj vse so storili, da so zavrgli tudi kavč, ampak da parket ni napihnjen, stene so očistili in v naslednjih dneh s skupnimi močmi po dolgih mukah nabavili tudi nekaj razvlažilnikov prostora.«
POMAGAJMO
Sredstva po svojih zmožnostih lahko nakažete na TRR Društva za kulturo inkluzije SI56 0201 0025 8652 697, namen: NENI, ali s SMS-sporočilom z besedilom NENI5 ali NENI10 na 1919. Tako boste darovali 5 oziroma 10 evrov.
Družina Bera se vsakemu posebej iz srca zahvaljuje!
Vse mora ven!
»Trikrat na dan so prijatelji hodili odlivat vodo iz razvlažilnikov – ogromno je je bilo! A šok je nastopil šele ob naši vrnitvi, saj so šele takrat po nekaj dneh začele 'cveteti' stene, odprl se je parket, prav tako vrata. Najprej smo si najeli stanovanje v Kamniku, nato pa začeli metati iz hiše pohištvo, parket, ploščice. Preden smo se lotili teh del, smo na ogled hiše poklicali dvoje strokovnjakov. Eden je zagovarjal, da se v parket in ploščice navrtajo luknje ter se skoznje potem vpihuje topel zrak in izčrpava vodo, drugi strokovnjak pa je menil drugače – da je postopek prvega strokovnjaka primeren le ob izlivu čiste vode, v teh poplavah pa je hišo poplavila umazana voda (fekalije, mulj, umazanija). Sploh pa tak postopek ni primeren pri nas, ker imamo hčer z oslabljenim imunskim sistemom in dihalnimi težavami, zato je dejal: vse mora ven! Tudi estrihi, kjer se je še deset dni po poplavi nabralo ogromno mulja!«
Ko so storili tako veliko delo in od znotraj praktično olupili hišo, so bili veseli, češ, rešeni smo. Ko je ena od prostovoljk (gradbena inženirka), ki jim je pomagala na dan solidarnosti, zelo previdno odrezala delček stene, jih je ob njeni ugotovitvi, da je notranjost stene suha, preplavila radost. »Počutili smo se tako zmagoslavno! Mislili smo si: zdaj bomo pa vse razkužili in postavili hišo spet nazaj za bivanje, vlili estrihe ... A po kakšnem tednu, ko smo spet brisali umazanijo – mulj je nepredstavljivo trdovraten – smo videli, da ob robovih v steni teče voda, opazili smo luže, in padla je odločitev, da je treba na višini pol metra na eni strani stene odrezati. Takrat pa nam je vzelo sapo. Pri rezanju sten sem bila zraven in kar solze so se mi vlile, ko se je pokazala plesen v različnih barvah – od oranžne do zelene,« ne more pozabiti norega prizora Isabelle Bera.
Sto litrov razkužila
Klicali so Nacionalni inštitut za javno zdravje, češ kakšna so navodila za sanacijo skeletnih objektov, a jim tega nihče ni znal povedati. Razkužujte, so dejali. »Moj soprog je za razkuževanje sten in tal porabil več kot sto litrov različnih razkužil. Vsak drugi dan je preškropil vso hišo, poleg tega smo ob razsuševanju hišo tudi greli – vse, da bi zatrli plesen.«
Potem so po vsej hiši vzeli kakšnih 20 vzorcev plesni in pokazalo se je vse sorte barv in struktur. Že za vse doslej opisane postopke so porabili ogromno denarja, a jih je gnala misel na to, da bodo po vseh teh korakih naposled prišli do konca. Do tja, ko bo vse dobro in bo hiša rešena.
Vzorce so pozneje vzeli še štirikrat, in ko so iz laboratorija prispeli rezultati, so strokovnjaki svetovali, da je treba stene rezati še višje. In to na obeh straneh.
Pride najemnina, kredit ostane
Da bo v hiši spet mogoče živeti, bo treba napraskati 190.000 evrov. Država je prispevala 20.000 evrov, zavarovalnica kljub redno plačani visoki zavarovalni letni vsoti le 3.000 evrov.
Zgradili so jo z vsemi prihranki in najetjem hipotekarnega posojila. Poplave so hišo uničile, posojilo je ostalo. Prinesle so najemnino in dodatne stroške, ki rastejo v nebo in jih sami ne bodo zmogli. »V resnici ne vemo, kako naprej. Na začetku smo bili optimistični, veliko smo naredili sami in s pomočjo prijateljev, zdaj ne gre več, Vanessa pa je čedalje bolj bolna. Kako se iz tega izvleči brez (finančne) pomoči drugih? Kako si predstavljati prihodnost? Če bi nas veliko pomagalo z malimi zneski, bi uspeli. Ni preprosto prositi ljudi, stopiti v javnost, nikoli nam tega ni bilo treba, ampak moram, ne smem pristati na to, da se nič več ne da, in obupati. Prosim zavoljo hčerkinega zdravja!«
Vanessa dodaja, da v hiši ni bila čudežno zdrava, vendar ji je pomagala, preprečevala je, da je infekti niso tako pogosto zdelovali. Pogoste bolezni zelo obremenjuje njeno srce, kar nikakor ni nedolžno. Strah jih je. Njihov klic na pomoč je klic ne samo po hiši, ampak bolj za zdravje, za življenje.
Zelo me skrbi: kam grem?
»Dejstvo je, da sem vedno slabše in da nas zelo skrbi. Če ne zberemo denarja za hišo, ne vemo, kaj bomo. Tako zelo nočem biti na svetu samo zato, da se ukvarjam sama s sabo, da sem 'samo' bolna, ampak hočem pomagati in komu kaj dobrega narediti. Kaj pa bo z mano, kam grem, če nisem nič dobrega naredila?« je boleče iskrena Vanessa, ki si nadvse želi, da bi po študiju nutricionistike lahko pomagala drugim in pustila pečat dobrega na tem svetu.
