Zgodbe

Razvrednotene ženske vstajajo kot feniks iz pepela

Vesna Meško
13. 2. 2024, 04.00
Posodobljeno: 13. 2. 2024, 06.11
Deli članek:

V Judo klubu Golovec se rojevajo naravnost filmske zgodbe in napočil je čas, da jih predstavijo svetu. Nekoč poteptani in prestrašeni mamici Eva in Ana sta po enem letu vključenosti v judoistično družino neprepoznavni. Njuna preobrazba je ganljiva in navdihujoča hkrati, saj sta pregnali temne sence ter postali srečni, veseli, močni in samozavestni ženski. Pot iz brezna ni bila lahka, a ob veliki podpori srčnih ljudi jima je uspelo zadihati s polnimi pljuči. Na trening juda sta prišli kot popolni začetnici, danes pa sta državni prvakinji in ambasadorki projekta opolnomočenje žensk skozi judo. Njuna zgodba o uspehu odmeva tudi zunaj meja, saj sta izjemen primer, kako dvigniti glavo iz blata, nase oprtati vrednote in življenjske modrosti ter odločno stopiti svetli prihodnosti naproti.

Mateja J. Potočnik
Ana Sajko in Eva Cocej

Ni prijetno razgaljati svojo bolečino, zlasti če je ovita v temne sence zlorab, ki so se odvijale za štirimi stenami in nemo kričale na pomoč. A mamici Ana Sajko in Eva Cocej sta pregnali nelagodje in spregovorili o poti z dna, saj si želita, da bi s svojo zgodbo pomagali in vdahnili upanje vsem tistim ženskam, ki so izgubile moč za nizanje korakov proti svetlobi. Tudi njima sprva ni bil blizu predlog, naj se priključita treningom juda, ko pa sta videli in začutili, kaj pravzaprav program za opolnomočenje žensk v okviru projekta Erasmus prinaša, sta vedeli, da želita ostati in rasti z njihovo pomočjo. Da ne gre le za borilno veščino, nam nakazuje že beseda judo, ki v prevodu pomeni mehka pot. In prav ta nežna ter razumevajoča vzpodbuda je na tatami zvabila ženske s polomljenimi perutmi. Skupnost, ki so jo sprva povezale težke zgodbe preteklosti, je danes neprecenljiva judoistična družina, brez katere si judoistke preprosto ne predstavljajo več svojega življenja. Ana, Eva in trener Ervin si želijo projekt opolnomočenja predstaviti tudi na Japonskem, ker pa si tega ne morejo privoščiti, jim ta veliki korak lahko uspe le s pomočjo donacij. 

Mateja J. Potočnik
Eva Cocej, glavni trener Ervin Fazlić in Ana Sajko.

Za podporo projektu opolnomočenja žensk skozi judo ter podporo Anini in Evini poti na Kodokan v Tokio lahko bralci donirate sredstva preko TRR kluba: SI56 0400 1004 6483 359 (NKBM d.d.) Namen: Ekskurzija na Japonsko Judo klub Golovec
Jakčeva 40
1000 Ljubljana, Slovenija
d. št: 15080315

Zavrtimo čas malce nazaj in se vrnimo v obdobje, preden sta spoznali judo. Kakšni ženski sta bili tedaj? Kakšno je bilo vajino življenje?

Eva: Moje življenje pred judom je bilo kaotično, saj sem s šestimi otroki zbežala iz nasilnega razmerja. Nase sem bolj malo gledala, zame so bili pomembni otroci. Nisem bila samozavestna, za nasmehom so se skrivali velika bolečina, tesnoba, strah in hkrati praznina. Pravzaprav niti nisem imela časa razmišljati o sebi, saj je bilo treba preživeti, si najti nov, varen dom in se hkrati posvečati otrokom. O sebi nisem imela dobrega in lepega mnenja, saj sem bila več let deležna grdih besed ter psihičnih in fizičnih zlorab. Bila sem ponižana, razvrednotena, manjvredna in nesrečna. Bilo me je strah in ponoči nisem spala. Ker smo večja družina, v varni hiši za nas ni bilo dovolj prostora. Kar devet mesecev sem iskala primeren dom in na koncu sem ga našla.

Ana: V obdobju pred judom sem prestala težko življenjsko preizkušnjo, med katero sem popolnoma izgubila svoj jaz. Čeprav se poprej nisem imela za psihično šibko, sem zaradi okoliščin začela verjeti, da sem nesposobna, da nič ne naredim prav, da nisem dobra mama, skratka o sebi nisem imela dobrega mnenja. Tudi psihično in fizično sem bila nemočna, izžeta. Nisem verjela vase in v svoje sposobnosti, moja samopodoba je bila zelo nizka, jaz pa sem nenehno bíla bitke s seboj. Bala sem se. Nenehno sem živela v strahu. Tudi ko sem šla ven, sem nenehno pogledovala prek rame – to mi je močno ostalo v spominu … Hkrati me je prežemal občutek krivde, da ne naredim dovolj. Tudi kar se tiče otrok, pa čeprav sem dala vse od sebe in jima nikoli ni nič manjkalo. Ampak ko nenehno poslušaš, da nisi dovolj dober, začneš v to verjeti. Imela sem sicer veliko podporo tako pri svojih bližnjih kot pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, kjer so mi nudili terapije. Ampak veste, dokler sam ne preklopiš zavedanja v umu, zelo težko spoznaš, da si vreden, sposoben … Za druge vedno nekako zmoreš, zase pa ne, kar je pravzaprav najhujše, ker če zase ne zmoreš poskrbeti, kako boš potem za druge?

Mateja J. Potočnik
Ana Sajko (zgoraj) in Eva Cocej (spodaj) sta med fotografiranjem prekipevali od pozitivne energije.

Ko so vama svetovali, da se pridružita programu za opolnomočenje žensk z judom, vama sprva ta misel ni bila blizu.

Eva: V resnici se mi je zdela smešna, saj si sebe nisem predstavljala v tej vlogi. Poleg tega sem imela takrat 125 kilogramov, zaradi česar sem se težje gibala. A ko sem o tem projektu povedala otrokom, so me takoj podprli in spodbudili, naj grem vsaj poskusit. Možnosti umika tako nisem imela več, obljuba namreč dela dolg, jaz pa sem želela biti otrokom dober vzor. O tem, kaj me čaka, nisem preveč razmišljala. Morda le to, da se bomo na srečanju seznanili in pogovarjali. A trener Ervin nam je že na začetku pokazal padce in tako so me navdušili, da sem še pred koncem komaj čakala na novo snidenje. Judo je bil sicer sprva za moje telo kar velik šok, saj pred prvim treningom več let nisem tekla in telovadila. Kljub temu sem dala vse od sebe, občutek, da sem končno začela migati, pa je bil seveda fantastičen.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.

Mateja J. Potočnik
Obe mamici sta v zgolj enem letu posegli po častitljivem nazivu državne prvakinje. Eva je ob tem naredila še korak dlje, saj je trikratna državna prvakinja v judu.

Mateja J. Potočnik
Ana Sajko in Eva Cocej sta druga v drugi našli neprecenljivo prijateljico.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!