V Črni na Koroškem v snegu pred bivalnim kontejnerjem stoji z rdečimi okraski bogato ovešena, z zvončki okrašena jelka. Kontejner je osvetljen, okna so polepljena z zimskimi motivi, iz notranjosti prihajajo živahni, gajstni glasovi v koroškem narečju. V majhnem, a toplem prostoru družina Stropnik skupaj seda za mizo, v provizoričnem domu nekaj korakov od svojega poplavljenega stanovanja – in se srčno veseli božiča.
Za tisoče Slovencev in Slovenk, ki so jih avgusta prizadele uničujoče poplave, bo letošnji božič drugačen. Marsikdo ga bo praznoval v hiši ali stanovanju, ki ga je očistil mulja z lastnimi rokami in napori prostovoljcev ter obnovil s pomočjo solidarnih rojakov, svoje občine in države. Z jasno zavestjo o dragocenosti toplega zavetja se bo nemara ozrl na domače stene, hvaležen za nov začetek in za dobroto v sočloveku, vesel povrnjenega življenja – in bo božič lep, lepši kot kadarkoli prej. Spet drugi, nič krivi in nič dolžni, bodo praznike namesto v lastnih domovanjih prebili še kar za prvo silo nastanjeni v apartmajih, vikendih in bivalnih kontejnerjih, na svoji zemlji tujci, čakajoč vrnitve za znane stene, ki so leta, desetletja držale skupaj strukture njihovih bivanj. Med temi je tudi 51-letna Simona Stropnik, ki je v koroški Črni te dni vendarle dosanjala svoj beli božič.
Modri kontejner, v katerem se stiska z možem in 22-letno hčerko, ima površino 15 kvadratnih metrov. V njem so štedilnik, kuhinjica s pultom, pomivalnim koritom in pipo (pitno vodo so jim napeljali šele nedavno), pralni in pomivalni stroj, nekaj polic, ležišča in majhna miza ob oknu, za katero se zbira družina. Stranišča in kopalnice kontejner ne premore, temveč morajo na vece in pod tuš hoditi nekaj korakov proč v blok, v svoje stanovanje, ki drugače še vedno ni primerno za bivanje. Pečico sicer imajo, toda za razliko od prejšnjih let Simona Stropnik za letošnji božič ne bo pekla peciva – improvizirano bivališče ne premore dovolj energije za vse naprave, temveč je treba izbirati med pečico in tremi radiatorji, kar je sredi zime seveda lažna dilema. Tako je v kontejnerju vedno toplo, dobesedno in v prenesenem pomenu, kajti Stropnikovi so ljubeča in povezana družina, njihova matriarhinja pa ženska, ki zmore v najtežjih časih živeti v skladu z zenom Cankarjevega Kurenta – zemljica mati, daj mi kamen, še ob kamnu bom prepeval.
Petnajst kvadratov, zdravje in družina
V kovinskem bivaku je malo prostora, a še vedno zadosti za adventni venček na pomivalcu, božično dekoracijo na mizi, skromne jaslice v kotu in okvir z družinskimi fotografijami nad njimi; nad njimi je podoba brezjanske Marije. »Ko sem okna okrasila z nalepkami snežink in snežakov, mi je sin rekel: 'Mama, ti znaš še iz kontejnerja narediti dom,« ponosno pove Simona Stropnik. Preprosta, pa vendar za marsikoga med nami pretežka je ta veščina pretvarjanja teme v svetlobo in kamna v zlato, ta življenjska alkimija radostnih in hvaležnih duš, ki je gajstni Korošici tako naravna. »Jaz sem en tak velik empat,« skomigne z rameni, »ne potrebujem veliko, da se zjočem, pa tudi ne, da sem srečna.« Petnajst kvadratov, zdravje in družina – to je vse. Prvo sta priskrbeli občina Črna in njena županja Romana Lesjak – oziroma »naša srčna mati županja«, kot jo imenuje sogovornica. Drugo naj bi ji za božič podarili zdravniki; dan pred izidom tega članka bo Simona Stropnik operirana v ljubljanskem kliničnem centru, kjer ji bodo iz glave odstranili dve smrtno nevarni anevrizmi. Tretje in najpomembnejše – njene bližnje – pa ji je dala in ji še daje ljubezen, ki Stropnikove drži skupaj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
