Zgodbe

Tumorji so nehali rasti: Vesni Prijatelj je pomagala eksperimentalna terapija

TINA NIKA SNOJ
12. 12. 2023, 05.30
Posodobljeno: 12. 12. 2023, 09.50
Deli članek:

Vesno Prijatelj smo v Jani predstavili letos poleti. Takrat smo o njej pisali zato, ker se bori za pravico do evtanazije, ki jo zagovarja premišljeno in iz srca. Kot bolnica z diagnozo rak v četrtem stadiju je med tistimi, ki bi jim morali najbolj prisluhniti. To pa še ne pomeni, da jo misli kmalu uporabiti. Vse prej kot to. Čeprav ima domišljeno, kako bi rada umrla, je Vesna borka za življenje. In ta njena volja do življenja ter vztrajno raziskovanje sta jo pripeljala do novih možnosti za zdravljenje. Tvegala je, se odločila za dve terapiji, ki sta še v fazi kliničnih preizkušanj, in tako dobro kot zdaj se ni počutila že leta. Ni več bolečin, njene razžrte kosti se celijo. »Še libido se mi je vrnil,« se nasmeje.

Mateja J. Potočnik
Vesna Prijatelj je že izdala knjigo, v kateri opisuje svoje izkušnje v boju z boleznijo, s praktičnimi nasveti usmerja bralce v lastno raziskovanje in navdihuje z ljubeznijo do življenja.

»Kar k meni pridite, bova tu poklepetali,« me povabi. »Pri nas doma je dobra energija, imam polno orgonitov in kristalov.« Ti so del vsega mogočega, česar se Vesna poslužuje v boju z boleznijo. Na enem polu so medicinske gobe, prehrana po protokolu dr. J. Budwig, frekvenčna terapija, zvočne kopeli in meditacija, na drugem pa medicinske terapije, ki so še v eksperimentalni fazi in še niso široko dostopne. »Delam vse, kar se da,« pravi. »Ne bom se vdala, dokler še obstaja kar koli, kar čutim, da bi morala poskusiti.« Kaj pa človeku preostane drugega, dodaja, ko ti uradna medicina ponudi samo še tisto zadnje, kar ima na voljo – paliativno zdravljenje. Se pravi zdravljenje, ki niti ne poskuša več zdraviti, ampak samo še blaži. Takšno, ki skrbi, da nas, kar časa še tlačimo zemljo, čim manj boli in da odidemo čim bolj mirno. Vesna pa še zdaleč ne namerava kamor koli iti.

To se vidi tudi na zunaj. Ne le, da ni videti kot bolnik, tudi svojih let ne kaže. Njen korak je prožen, gibi polni energije, njen govor energičen, misli poskočne. Je tisti tip ženske, ki bo vedno dajala vtis dekleta, ne glede na to, koliko svečk bo upihnila. Dlje ko se pogovarjam z njo, težje mi je verjeti, da govorim s človekom, ki ima diagnozo rak v četrtem stadiju. Videla sem ljudi v tej fazi in ne, niso bili kot Vesna.

Mateja J. Potočnik
Vesna Prijatelj

V Nemčijo po »cepivo« proti raku. 

»Ah, tudi jaz nisem vedno taka, imam obdobja močne utrujenosti in moram počivati,« odkima. »Bilo je že zelo hudo. Bolelo je tako, da nisem mogla ne ležati, ne stati, ne sedeti. Nobena protibolečinska terapija ni stoodstotno pomagala. Prav zato sem si rekla, da moram nekaj storiti takoj, saj tako ne morem živeti.« Brskala je in brskala in našla terapijo z dendritičnimi celicami (DCT), začutila je, da je prava zanjo. A ponjo je bilo treba v tujino. Za pomoč pri organizaciji se je takrat obrnila na eno od mnogih agencij, ki ponujajo tako imenovani zdravstveni turizem. Ni navdušena nad njimi. »Poberejo ogromno denarja, obenem pa so zelo skrivnostni. Do pogovora z zdravnikom ne prideš, dokler denar ni vplačan, tako da greš v to v veliki meri na (za)upanje.« Gre pa za zelo veliko denarja. Stroški zdravljenja so sicer odvisni od države ter vrste in faze raka.  V ZDA, denimo, zdravljenje s cepivi z dendritičnimi celicami stane okoli 90.000 evrov, v Nemčiji okoli 40.000, v Litvi in Latviji 13.000, v Rusiji in Aziji pa so lahko cene nižje. Vesna se je na prvo zdravljenje napotila na nemško kliniko, predvsem zato, ker je bilo cepivo lahko narejeno v tednu dni. »Nisem imela časa čakati. Spodaj v ledvenem delu hrbtenice in v medenici je pritiskal za pest velik tumor, neznosno je bolelo.«

Sama terapija je kratka, neinvazivna in neboleča. Vesni so v čisto navadni ordinaciji odvzeli nekaj velikih brizg krvi, po tednu dni, ki jih je preležala v hotelu, pa so ji pod kožo na trebuhu vbrizgali dve injekciji plazme. Ta plazma, v kateri so laboratorijsko spremenjene dendritične celice, je najbližje temu, čemur bi lahko rekli cepivo proti raku. Gre za vrsto imunoterapije, ki poskuša aktivirati imunski sistem telesa za boj proti bolezni. Dendritične celice, ki so vrsta belih krvničk, specializiranih za prepoznavanje tujkov v telesu, v laboratoriju obdelajo in spodbudijo k prepoznavanju ter uničevanju rakavih celic. Postopki obdelave so različni, skupne pa imajo naslednje korake: dendritične celice pridobijo iz bolnikovega telesa, običajno iz krvi ali kostnega mozga, včasih pa tudi iz tumorskega tkiva. Pridobljene celice nato izolirajo in očistijo, da odstranijo neželene celice in snovi. Nato jih »seznanijo« z beljakovinami ali delci, ki so specifični za rakave celice, da jih znajo v telesu prepoznati in jih bolj aktivno napadejo. Tako obdelane celice vbrizgajo nazaj v telo bolnika. Rezultate zdravljenja lahko pričakujemo v treh mesecih, polni učinek terapije z dendritičnimi celicami pa po šestih do devetih mesecih. Vesna tem celicam pravi moji vojaki kurirji, saj je njihov glavni namen ta, da na rakave celice usmerijo druge bele krvničke – močnejše, večje in napadalnejše. Te je poimenovala vojaki ubijalci. Da bi bila čim bolje opremljena tudi s temi, se je odločila za še eno vrsto terapije, ki je bolj tvegana, a namenjena prav njim.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 50, 12. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!