Legenda spet v akciji: s Francijem Kekom smo pokušali novo pivo

Petek popoldne, šihta je konec, pasal bi pir, si je mislil Franci Kek, mojster skrite kamere, in se s snemalcem podal do žalske fontane piv. Na terenu smo se mu pridružili še mi in opazovali, kako skuša mimoidoče prepričati, da pijejo najnovejše, prvovrstno pivo iz gensko spremenjenega hmelja. V resnici jim je iz zadnjega sodčka tekla navadna voda.

Spletke ob žalski fontani ali kako je voda pivo postala

Kek je letos spet začel preskušati mimoidoče, rezultati njegovih akcij pa so vidni v oddaji Nedeljsko popoldne na nacionalni televiziji. Mlajše generacije ga ne poznajo, starejše pa čisto preveč. Ljudje različnih generacij so tudi obiskovalci žalske fontane piv, turistične privlačnosti, ki smo se ji na začetku – zdaj že pred sedmimi leti – mnogi posmehovali, češ, kdo pa bi hodil prislanjat krigle k avtomatiziranim sodčkom piva. Pa hodijo – in to z vsega sveta! Franci se je na prizorišče vrnil že drugič, saj ob prvem obisku ni nabral dovolj uporabnih odzivov. Snemanje s skrito kamero je ne toliko naporno kot dolgotrajno delo. Čakaš, prežiš, skočiš, a ni nujno, da »žrtev« pade oziroma nasede. Za štiri minute smeha na televiziji je treba včasih tudi po šest ur ali več terenskega dela.

Najprej je treba Keka ozvočiti. Snemalec Slađan Ljubojević mu namešča mikrofon.

Jaz sem župan

Kek ima take sorte izraz, da ne veš, ali govori resno ali se šali. Ameriškim turistom se mimogrede za lastno zabavo in ker je ves čas v vlogi, predstavi kot dolgoletni župan občine Žalec in v njihovem prikimavanju vidno uživa. Pač ne more iz svoje kože. Recimo temu rahli ogrevalni krog za skrito kamero. Sicer pa se Kek nima za profesionalnega lažnivca. »Ne, jaz sem socialni komunikator. In z leti je tole početje vse težje, saj me pozna več ljudi.« Ni pa mu težko med ljudmi, čim več jih je na ulici, tem bolj zabavne in različne odzive bo dobil. Ti pa so ključni za uspešno misijo.

Obiskovalec iz Bosne se je pokušanja novega piva lotil skrajno resno.

Kakšni pa so Slovenci, ko jih nihče ne gleda? »Zelo različni: od odprtih, prijaznih, veselih do zamorjenih. Eni bi zame naredili vse: spomnim se, da sem zbiral denar za bencin, pa mi je 50 centov padlo na tla in sem rekel, da se za 50 centov ne sklanjam, in se je gospod sklonil ter pobral denar. So pa zdaj gotovo drugi časi kakor pred desetletjem, ko so ljudje več gledali televizijo. Najboljše »stranke« so bile včasih gospe penzionistke, ki so se imele z mano čas pogovarjati in so mi tudi navrgle kakšno zgodbo o znancih, sosedih. Še posebej ko sem bil v policijski uniformi, so mi naložile naloge, ki jih je treba tam okoli njih razrešiti,« pove avtor 164 skritih kamer.

Potem ko je končal mandat poslanca, se za njegove skrite kamere televizije niso ravno pulile, zato se je namenil snemati za tuj trg. Potem so jih objavili na eni izmed komercialnih televizijskih postaj in mu zanje zgolj krili stroške. »Dve sem posnel v Skopju, v Zagrebu pa dvajset, dokler me niso hrvaški policisti vprašali, ali imam dovoljenje za delo. Za tri mesece sem si potem uredil še to.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.