Tudi pri nas je v čakalnicah plastičnih kirurgov videti vse več moških, čeprav je razmerje še vedno krepko v korist žensk, pravi mag. Miran Križančič, dr. med., specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije: »Vsaj kakšnih 80 odstotkov pacientov je žensk. A vedno več je tudi moških, ki pa imajo rahlo drugačne zahteve, zanje so primerne drugačne terapije, imajo pa tudi probleme, ki so bolj značilni za moške.«

Kakšen je profil moških, ki hodijo k vam?

Nekaj je tistih, ki skrbijo za zdravje in videz, temu posvetijo veliko časa. Ne bi mogel reči, da zelo zelo pretiravajo, saj so problemi, s katerimi pridejo – razen ekstremov, ki pa so redki – čisto realne stvari, ki jih motijo. Zadnja leta je zelo prisoten trend pomlajevanja in ohranjanja mladosti. Vzdrževanje je potrebno povsod, pri avtu, pri hiši. Moški hodijo tudi na razvajanje, masaže, botoks in polnila, da se korigira tisto, kar se lahko. Je pa veliko manj manevrskega prostora kot pri ženskah. Kot moški vidim, da je pri ženskah bistveno večji pritisk okolice, medijev, družbenih omrežij, vplivnežev.

Nekatere moške pripeljejo njihove žene. Zanimivo, a resnično. Žena je že pacientka, pa pripelje še moža. In potem kar žene povejo, kaj je treba narediti pri moškem. To je posebna kategorija, ampak povsem legitimna. Zakaj pa ne? Konec koncev, koliko moških oblačijo ženske, jim izbirajo oblačila in modne dodatke?! Moram reči, tisti moški, ki jih ženske oblačijo, so praviloma lepo urejeni. Pridejo pa seveda tudi moški z zdravstvenimi težavami, kot so na primer povečane prsi ali pa nalaganje maščobe na takih mestih, kjer človek sploh ne bi pričakoval.

Najpogostejši posegi pri moških?

Operacija ginekomastije – to je ena pogostejših in hkrati popolnoma specifičnih za moške. Povečane prsi so pri moškem seveda nezaželene. Lahko se pojavijo zaradi zdravil ali bolezni, najpogosteje pa zaradi hormonskih sprememb. V puberteti lahko namreč nihanje hormonov povzroči izrazito povečanje prsi, a se pri večini same zmanjšajo, pri nekaterih pa ostanejo. Seveda je za moškega neprijetno, da hodi po plaži s praktično ženskimi prsmi. Je to estetski ali rekonstruktivni poseg? To je pravzaprav rekonstrukcija moškega prsnega koša.

Še kakšna pogosta operacija?

Druge so manj specifične. Nekatere, kar se tiče penisa, seveda so, ampak tega je pri nas relativno malo. To je še bistveno večji tabu kot karkoli drugega. Povečanje ali zmanjšanje prsi, botoks, polnila, operacije vek, nosov – to pravzaprav ni noben tabu več, pa čeprav je še pred nekaj leti bil. Operacije genitalij so raznovrstne, tu so potem še tisti, ki si želijo spremembo spola.

Tisti se gredo verjetno operirat z napotnico, saj mora biti to strašansko drago?

Večina gre zasebno v tujino. To so zelo zahtevni, več ur trajajoči rekonstrukcijski posegi. Če hočemo na primer iz ženskega spolovila narediti penis, je treba odvzeti tkivo na drugem mestu (običajno se to naredi iz kože roke), nato mikrovaskularno zašiti žile, da prekrvijo novi penis. To zahteva kar precej rutine.

In pri nas je takih operacij premalo?

Da. Če bi k meni prišel nekdo in hotel tak poseg – ne glede na to, koliko bi bil pripravljen plačati –, bi mu rekel, pojdite nekam, kjer to opravljajo vsak dan. Že kar nekaj let je zelo priljubljen Beograd, tam so se specializirali in ljudje hodijo tja, pa tudi drugam po Evropi.

Korekcija brade – to delate?

Pogosto. Ampak korekcije brade so na dveh ravneh. Ene so operacije čeljusti, kjer je treba kost zmanjšati ali povečati. Če je čeljust prevelika, jo je treba kirurško zmanjšati, če je premajhna, prestaviti naprej ali vstaviti implantat. V tujini vse to sodi k plastični kirurgiji, pri nas pa spada pod čeljustno kirurgijo. Drugi način je korekcija brade s polnili. V obdobju polnil s hialuronsko kislino lahko z injekcijami dosežemo učinek, ki lahko mnogokrat nadomesti kirurški poseg.

Ampak po polnilo se moraš vedno znova vračati, če imaš vsadek, je pa to to in imaš mir.

To sicer je to, ni pa nujno, da je mir. Zato, ker je to tujek v telesu. In se lahko premakne, lahko se okrog naredi vnetje in ga je treba odstraniti. Tisti vijak, s katerim je pričvrščen, se lahko razmaje ...

Vijak?!!!

Seveda, nekako ga je treba pritrditi.

Čakajte malo, vsadki v ženskih prsih niso nič pritrjeni.

Pri bradi govorimo o kosti, pri ženskih prsih pa o mehkem tkivu. Pri bradi, če je bistveno premajhna, gre za to, da je treba kost dodelati, nadomestiti ali to nekako simulirati. Vsadek pri bradi mora biti trši, pri ženskih prsih pa je vsebina mehka, saj jo sestavljajo maščoba in žleze. Tudi polnilo za brado je dosti bolj čvrsto kot recimo polnilo za podočnjake ali za ustnice. Če bi bila enaka konsistenca polnila za brado in za ustnice, bi bile ustnice silno trde. Ali pa brada silno mehka.

Kaj pa če ga kirurg polomi, nekje vbrizga preveč, recimo, in je potem asimetrično, se da to popraviti ali moraš počakati, da se polnilo razgradi?

Prav to je super pri hialuronskih polnilih, da so popolnoma reverzibilna. Imamo encim – vsak, ki se s tem ukvarja, ga mora imeti v hladilniku –. in če se polnilo razporedi na neželen način ali če pride do alergične reakcije organizma, vbrizgamo encim in razgradi polnilo, kot da ga nikoli ni bilo. Na prvi pogled ni dobro, da je polnilo razgradljivo, a po drugi strani je to zelo velik blagoslov. Naše telo se venomer spreminja in tudi material, ki se vstavi pod kožo, se na neki način mora. Ni tako, da nekaj enkrat narediš in si potem lep do smrti. Ne gre tako.

Lahko polnila nadomestijo operacijo, recimo lifting?

To pa ne. So tri ravni korekcij oziroma vzdrževanja stanja. Prva je vsakodnevna nega kože, vnašanje dovolj hranil, vitaminov, mineralov, tudi kolagena, ki je sestavni del vseh podpornih elementov. Ti postopki izredno vplivajo na trajnost in morajo biti vsakodnevna rutina, ni dovolj, če se zanemarjate deset let in potem rečete, zdaj bomo pa trikrat namazali s kremico in se bo zgodil čudež. Ne bo se, jasno. Smiselne so tudi tehnike, kot je na primer HIFU (usmerjen ultrazvok, ki spodbuja spodnje plasti kože), pelleve (podobno, le da deluje na principu radiofrekvence) ali microneedling, kjer z iglicami naredimo mikropoškodbe, s tem pa se spodbuja obnova. Te metode spodbujajo nastanek kolagena.

Druga raven so injekcijske tehnike – botulinum in polnila. Te niso več tako nedolžne, marsikaj gre lahko narobe – po polnilih so ljudje tudi oslepeli. Če je polnilo vbrizgano na nepravo mesto in se slučajno znajde v žili, lahko povzroči odmrtje kože pa tudi slepoto. Saj ne rečem, da je vbrizgati polnilo posebna umetnost, ampak tako preprosto pa tega spet ne gre jemati. Vsaka stvar potrebuje strokovno znanje, natančno poznavanje anatomije in dolgoletne izkušnje. Dobro je, da se ljudje, ki se za to odločajo, pozanimajo, h komu gredo, in ne nasedajo propagandi v spletnih medijih.

Tretja raven je nož. Že pri drugi stopnji je potrebna razsodnost – kje odnehati, kajti določene stvari se s polnili ali z botoksom da narediti, za druge pa nista učinkovita. Pretirana uporaba doseže kvečjemu nasproten učinek. Posledica so preveč napihnjeni obrazi, ustnice pa take, da lahko med zgornjo ustnico in nos daš svinčnik, pa bo sam stal, med brado in spodnjo ustnico pa tudi. Skratka, pridemo do točke, ko te metode niso dovolj učinkovite in stanje kvečjemu poslabšajo. Takrat je edina smiselna rešitev estetska kirurgija. Nož je zadnja stopnja, ko nič drugega ni več učinkovito.

Več v reviji Jana št. 50, 14.12-2010