Zgodbe

Ko bi Slovenci domovino tako ljubili kot vino in dekleta

Jelka Sežun
29. 11. 2021, 11.18
Posodobljeno: 29. 11. 2021, 11.35
Deli članek:

Tule je v teh naddomoljubnih časih strašno aktualna misel: »Ko bi Slovenci svojo domovino tako ljubili, kot ljubijo vino in dekleta, ej, prihodnost bi bila naša gotovo.« Se zdi napisana kot nalašč za sedanjost, a jo je v resnici namislil že Josip Jurčič v 19. stoletju. Očitno se Slovenci v vmesnih letih nismo zelo spremenili.

zarja jana
Domačija Josipa Jurčiča na Muljavi je eden naših redkih muzejev na prostem. Če si jo hočete ogledati še v jubilejnem letu, imate čas samo še do začetka decembra, potem bo namreč do marca zaprta.

Letos se je kulturno ministrstvo precej arbitrarno odločilo, da praznujemo Jurčičevo leto – 140 let je, odkar je umrl, so rekli (pa 150 let, odkar je postal urednik Slovenskega naroda, in 160, odkar je izšla Pripovedka o beli kači, ki jo je napisal pri sedemnajstih), ampak je imel nesrečni literat spet hudo smolo: velik del leta smo bili ujetniki korone, pa je bilo rajanje ob trojni obletnici zelo omejenega obsega in pogosto virtualno. Ampak, in tole je odlična novica, še je čas, še je čas, da za rep ulovite zamujeno in obiščete Jurčičev muzej na prostem na Muljavi. Poleg tega je letos izšel prvi biografski roman o Jurčiču. Imenuje se Prvi pomladni cvet, napisal ga je Ivan Sivec.

Veste, kaj je največja dragocenost vsakega muzeja? Ne predmeti v vitrinah – zares najsrečnejši zadetek je dober vodnik po razstavljenem. Tak, ki je poln zgodb in zanimivosti, tak, ki zna stare predmete umestiti v kontekst in pretekle čase prikazati plastično in živo, ne kot zaprašeno prapreteklost, temveč kot še vedno živ včeraj. In natanko takega sva s Šimnom izžrebala ob obisku tega muzeja na prostem: Boruta Lampreta, domačina z Muljave, ki zna odgovoriti na vsako vprašanje. Vem, sem preverila.

In tole je bilo presenetljivo spoznanje: da to ni muzej, ki bi se ukvarjal predvsem s piscem prvega slovenskega romana, bolj je v trenutek ujeto življenje iz ne tako davne preteklosti – podobno so na podeželju živeli še v petdesetih prejšnjega stoletja, pred kratkimi sedemdesetimi leti torej. Pa seveda to, da se da praktično ob vsakem prikazanem prostoru in predmetu potegniti vzporednice s sedanjostjo. Recimo tole, manjša soba, štibelc, je namenjena starim staršem in spominja na to, da so bili starejši včasih samoumeven del družinskega življenja, niso jih odpremljali v domove upokojencev daleč stran. V nekaterih stvareh je bila preteklost modrejša in prijaznejša od sedanjosti.

Več v reviji Zarja Jana št. 4723.11.2021