Ženska, ki ni marala vrtnic. Irena Kodele Krašna je že drugi mandat ravnateljica Osnovne šole Danila Lokarja v Ajdovščini, šole, ki jo je, ko je bila otrok, tudi sama obiskovala in kjer se je rodila njena ljubezen do poučevanja ter biologije. Ko je izdelovala svoj prvi herbarij, je presunjena nad lepoto rastlin dojela: to bo moj svet. Proučevala bom rastline, narava bo moja učiteljica in moja učilnica. Že kot deklica je vedela tudi to, da si želi poučevati druge otroke, in od tega ni odstopila niti za korak. Z iskricami v očeh in zvonkim smehom nam pripoveduje, da je že kot osnovnošolka v vrtcu prostovoljno pomagala vzgojiteljicam. Kodri ji veselo plešejo okoli glave, medtem ko nam pripoveduje o svojih ljubeznih: do narave, poučevanja, Vipavske doline, Primorske, do moža Davida, ki je prav tako Primorec in ljubitelj narave, do svojih treh otrok in – vrtnic. Te so njena strast. To je ljubezen, ki je prej ni niti poznala niti slutila. »Vrtnic se ne bom nikoli naveličala,« pove ženska, ki do leta 2005 ni imela v vrtu niti ene same vrtnice. Še zadnjo vrtnico na maminem vrtu je izkopala in vrgla v smeti, češ saj ni v njej nobene lepote! Ženska, ki o vrtnicah ni vedela nič, nam zdaj ponuja najlepše vrtnice, ki jih je mogoče dobiti v Sloveniji. In o vsaki ve prav vse.
Mož bo Primorec in pika! Irena je po poklicu diplomirana biologinja in profesorica biologije. Ima dve diplomi. Študijsko je dokončala dve smeri – eno za ljubezen do raziskovanja narave, drugo za ljubezen do poučevanja. Od nekdaj je vedela tudi, da si želi opravljati delo, ob katerem bo lahko, potem ko bo opravila delo v notranjih prostorih, dovolj časa preživela zunaj v naravi; da želi delati z ljudmi, a se kdaj tudi od vseh povsem umakniti.
Kaj kmalu je vedela tudi, da bi rada imela rastlinjak in gojila rastline. Ta želja se ji je začela izpolnjevati, ko je kot srednješolka spoznala fanta Davida. Tako njegov kot njen oče sta bila agronoma in sta cepila sadna drevesa.
V smehu pove, da je tudi moža izbrala po posebnih merilih. Glavna zahteva je bila, da je Primorec! »Hotela sem za vedno vedeti, kje so družinske korenine. In sem, ko smo zgradili hišo v vasi Budanje, kjer je bil rojen moj oče, našla Davida. Ne le da je Primorec in iz Vipavske doline, temveč je celo iz Budanj. Iz moje vasi. Prva in edina ljubezen.«
Še ko sta bila fant in dekle, sta začela skupaj cepiti sadike trte. To sta nato počela dvajset let. In v tem uživala.
Dokler niso prišle gospodarske krize.
Sanje so končale na smetišču. Pod okriljem zadruge sta uspešno cepila trte, hkrati pa imela vsak svojo službo. Nato pa se je začelo. Prva kriza je nastopila prav v trtničarstvu, kot pravijo vzgoji trtnih sadik, in to leta 2005. Takrat je prišla evropska direktiva, da se bo subvencioniralo ukinjanje vinogradov. Slišati je absurdno, a v Evropi je bilo preveč vinogradov, povsod so imeli presežek grozdja. Zdelo se je, da je omenjena direktiva do slovenskih trsničarjev prišla prepozno, čeprav bi morali vsaj v zadrugi vedeti, da se pripravlja nekaj takšnega, in ljudi pravočasno obvestiti – še preden so ti vložili sredstva v cepljenke za novo sezono.
»Za nas se je vse skupaj zgodilo dobesedno čez noč. Še marca sva prek zadruge cepila več kot 100.000 cepljenk. Tisto leto je bila sezona izvrstna tudi zaradi vremenskih razmer, rekla sva si, da bova končno zadihala – nato pa je bila sprejeta omenjena direktiva in z možem sva izgubila vsa naročila, za katera sva bila že dogovorjena. Letina trsničarjev je takrat končala na smetišču. V zadrugi bi morali biti previdnejši, morali bi nas obvestiti, kajti če cepljenke v enem letu ne prodaš, jo lahko samo še odvržeš v smeti.«
Po tej krizi sta se pobirala dve leti. Konec leta 2007 je bilo videti, da sta se končno postavila na noge. A prišla je še ena kriza, tokrat svetovna gospodarska, tako da je šla k hudiču še ena sezona. Nič več. Zadosti je bilo. Nimava več niti za položnice, sva si rekla. Nima smisla. Konec je trsničarstva, sva se odločila, čeprav je bilo zgrajeno čudovito poslovno poslopje, stroji in zemlja v Budanjah pa so čakali na novo delo.«
Začela sta razmišljati, kaj bi lahko počela. Moralo bi biti nekaj takšnega, da ne bi bila odvisna od sezone, nihanj na trgu … V teh razmišljanjih je minilo dolgih pet let.
Vrtnice so jo poklicale. Leta 2012 je imela Irena v okviru Prirodoslovnega muzeja projekt izdelave tako imenovanih določevalnih ključev za različne rastline in živali, ki je bil financiran z evropskim denarjem, namenjenim za ohranjanje ogroženih vrst. Odšla je na univerzo v Trst, da bi si ogledala, kako to počnejo tam, oni pa so ji pokazali, kako nekaj podobnega ustvarjajo za vrtnice.
»Prooosim! Evropski denar, namenjen za varstvo ogroženih rastlin, oni pa ga trošijo za vrtnice. Bila sem zgrožena. Nisem jih šla niti pogledat. Sploh nisem marala vrtnic. Poznala sem samo tiste toge, skrižane čajevke, floribunde … Še mami sem rekla: 'To je treba zmetati stran. Oh, te tvoje vrtnice. Večino časa so na pol gole in brez listja.' Sama nisem imela na vrtu niti ene same vrtnice. Potem pa sem v neki trgovini videla ženske, zbrane okoli nekakšnih vrtnic, ki so med seboj strastno čebljale. 'Oh, dobro, bom eno kupila mami, da jo bom razveselila,' sem si rekla. Ko je zacvetela, pa sem se vprašala, kaj sploh je ta vrtnica, saj je imela tak cvet, ki ga še nikoli nisem videla. Je to burbonka? In sem začela raziskovati, šla sem na tisto tržaško spletno zadevo, nato pa me je moja žilica biologa, sistematika, torej človeka, ki rad predalčka stvari, gnala naprej,« se smeji Irena, ko se spominja, kako se je zapletla med vrtnice.
Kar potegnilo jo je v ta svet. Vse, kar je našla, je nato noč za nočjo raziskovala. Kaj so to burbonke, mar resnično še vedno obstajajo dišeče vrtnice, pa grmi, ki so lepi, čeprav v tistem trenutku nimajo cvetov? Vprašanja so se kar vrstila. »In prvič v življenju sem si zaželela za svoj vrt kupiti vrtnico. Kje bi dobila tisto staro sorto, tisto lepo dišečo vrtnico?«
Več v reviji Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021
