Zgodbe

Korzičani je ne bodo pozabili nikoli

Biba Jamnik Vidic
15. 6. 2021, 23.00
Posodobljeno: 15. 6. 2021, 23.15
Deli članek:

Bil je 1. december 1981, ko je ob 8. uri in 53 minut ugasnilo 180 življenj. Tik pred pristankom je jugoslovansko letalo treščilo v goro San Pietro blizu Ajaccia na Korziki. V Petretu, vasici ob vznožju gore San Pietro, je eden od pastirjev slišal, kako je počilo. »Spominjam se, da je bilo tisti dan zelo slabo vreme. Prijatelj iz Petreta me je poklical in mi povedal za nesrečo. Ko se je izvedelo, da so bili na krovu letala Slovenci, so me prosili za pomoč pri prevajanju,« pripoveduje 82-letni Peter Pukšič, ki že več kot 60 let živi na Korziki.

Zarja Jana
Bil je 1. december 1981, ko je ob 8. uri in 53 minut ugasnilo 180 življenj. Tik pred pristankom je jugoslovansko letalo treščilo v goro San Pietro blizu Ajaccia na Korziki.

Gospod Pukšič je name naredil zelo močan vtis. Skromen človek, ki se nerad izpostavlja. Ko se je zgodila nesreča, ni pomagal samo s prevajanjem. Na svojem domu že 40 let prijazno sprejema in gosti številne ljudi: svojce umrlih, politike, novinarje in druge, ki želijo obiskati kraj nesreče. Verjetno se niti ne spomni več, kolikokrat je z družinami odšel na nesrečno goro in podoživljal njihovo žalost. Ko je leta 2007 novinarka Jana Kobal prišla delat dokumentarni film o nesreči – spodbudilo jo je dejstvo, da gora San Pietro še vedno vklepa duše ponesrečenih v tej tragediji in da se rane svojcev po toliko letih še vedno ne morejo zaceliti – ji je predlagal, da bi goro očistili. »Čeprav so jugoslovanske oblasti trdile, da ostankov na gori ni več, to ni bilo res. V času Jugoslavije so bili silno redki posamezniki, ki jim je država dovolila, da obiščejo kraj nesreče. Ko smo Korzičani po nesreči postavili spominsko ploščo, smo jo morali na zahtevo jugoslovanskih uradnikov odstraniti. Ne vem in tudi nočem vedeti, kaj je bilo v ozadju te odločitve. Šele ko se je Slovenija osamosvojila, so začeli ljudje bolj množično prihajati.« Pukšič pove, da mu je bilo zelo težko, kadar je spremljal svojce na kraj nesreče. »Najbolj se spomnim gospoda Jožeta Rebolja, ki je tam izgubil hčerko in ženo, ter gospoda Varla, ki je izgubil hčerko. Vsi, ki so želeli, da jih peljem na goro, so upali, da bodo našli kakšno stvar, ki je ostala od njihovih najdražjih. Vedno sem hodil precej pred njimi, da sem lahko na hitro skril kakšno kost, ki je ležala ob poti.«

Ko sem gospoda Pukšiča spraševala, kako se je kot mlad fant, star ni bil še niti 20 let, znašel na Korziki, mi je začel pripovedovati svojo izjemno življenjsko zgodbo. »Doma sem iz vasi Spuhlja pri Ptuju. V družini je bilo pet otrok. Čeprav sem imel čudovite starše, je bilo naše življenje težko. Da smo lahko preživeli, smo morali tudi otroci delati. Rad bi šel naprej v šolo, vendar nisem imel možnosti. Zato sem se odločil – bil sem star 15 let – da grem od doma.

Danes je nepredstavljivo, da bi otrok pri tej starosti šel od doma. Vas je bilo strah?

Ni me bilo strah. Pri teh letih se nisem kaj dosti spraševal. Želel sem le, da bi lahko finančno pomagal staršem. Ko sem izvedel, da iščejo mlade fante, ki bi v bačkem predelu Vojvodine sadili koruzo, sem se nemudoma prijavil. Plačali so nam prevoz do Somborja, potem pa smo šli delat na bližnja polja. Ko smo vse posadili, so nas odslovili. Ker sem skoraj ves zaslužek moral odšteti za hrano in prenočišče, se mi je bilo nerodno vrniti domov. Imel sem ravno toliko denarja, da sem plačal vozovnico za vlak do Sežane. Tam so takrat gradili cesto in so me vzeli za pomoč pri manjših delih. Čistil sem orodje in pomagal delavcem. Dela je bilo za tri mesece, tudi tokrat nisem skoraj nič zaslužil, tako da sem bil septembra spet na začetku. Ko sem nekega večera stal na robu Črnega kala in gledal proti Trstu, sem začel sanjariti o Italiji kot obljubljeni deželi. Predstavljal sem si, da je tam zagotovo raj, tako kot so ljudje govorili za Ameriko. Sem si rekel, da bo to moja Amerika, in se podal čez mejo.

Več v reviji Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021

Zarja Jana
82-letni Peter Pukšič, ki že več kot 60 let živi na Korziki