Razmišljala sem, kako jim lahko polepšamo praznike. »V DEOS Centru starejših Notranje Gorice imamo 205 babic in dedkov in v meni je vzklila močna želja po tem, da jim čim bolj polepšamo praznike. Tako smo prvo in drugo leto izvajali projekt Mala pozornost za veliko veselje samo za naš center. Tretje leto smo ga razširili na skupnost in med svoje prijatelje, da zapišejo voščila tudi oni. Lani smo si rekli, da bi bilo dobro poskusiti zbrati 5.000 voščil, in smo jih nato prejeli 6.000. Odločili smo se, da jih pošljemo v 120 socialno-varstvenih zavodov. V vsakega za 50 tistih stanovalcev, ki morda nimajo nikogar ali pa bi se takšnega voščila zelo razveselili. Odziv je bil zelo dober in letos so se ljudje že avgusta obračali name z vprašanjem, ali bomo tudi letos pisali,« o tem, kako radi ljudje delamo nekaj lepega in dobrega za sočloveka, pove Ana Petrič ter doda: »Zato smo zastavili cilj 21.000 pisem za 21.000 starostnikov po vseh domovih in centrih za starejše.«
Ljudje se že odzivajo. »Navdušena sem nad odzivom posameznikov, družin, vrtcev, šol, obenem pa, priznam, tudi malce zaskrbljena ob misli, ali sem si vseeno postavila previsoko številko. Zdaj močno upam, da nam uspe, kajti odzivi starostnikov ob prejemu voščila so neverjetni in velikokrat tudi polni solz sreče in ganjenosti,« nadaljuje Ana Petrič. Njena sodelavka pri tem projektu, ki pomaga pri širjenju sporočila med čim več ljudi, Anja Vogrič pa doda: »Želim si, da so vsi digitalni odzivi z družbenih medijev pristni in da bo toliko voščilnic, kolikor je obljub. A verjamem v ljudi in da bo Ani uspelo zbrati 21.000 pisem, morda še več.«
Če bo pisem več ... »Seveda imamo tudi plan B,« pove Ana. »Če bomo dobili več pisem, kot je starostnikov v slovenskih zavodih in domovih, jih bomo preko osebja institucij za skrb in nego posredovali tudi tistim, za katere ne skrbijo svojci. V Sloveniji je veliko ljudi samih, takih, ki nimajo nikogar. In verjemite, da jih takšno pismo lahko izjemno razveseli, lahko jim pomeni res veliko, saj jim je nekdo namenil svoj čas in trud, nekdo, ki jih sploh ne pozna, je pravzaprav mislil nanje.«
Pismu lahko priložite tudi darilce. Pismu lahko priložite tudi kakšen pleten ali šivan okrasek, morda zavitek kave ali čokolade, da še dodatno razveselite prejemnike,« spodbuja Ana Petrič in dodaja, da naj bodo okraski res le iz blaga ali nelomljivi, saj se je lani dogajalo, da so se med pošto stvari zdrobile in starostniki niso mogli prejeti darila, ki so jim ga namenili pošiljatelji.
Ne gre le za pisanje voščila. »Odzivi starostnikov na pisma so vedno ganljivi. Prejemniki so starostniki v domovih, centrih. Nekaj izmed njih je s pomočjo svojcev celo našlo pošiljatelje in se jim osebno zahvalilo, in prav to dela projekt poseben. Ne gre le za pisanje voščila, gre za povezovanje, medgeneracijsko sodelovanje, za ohranjanje pisane besede, za solidarnost in ob tem zavedanje, da bomo tudi mi morda nekoč prejemniki, če bomo svoje zanamce naučili, da je lepo narediti nekaj lepega za starejše,« razmišlja Ana Petrič. »Zdaj je pravi čas za takšna dejanja. Starostniki v domovih so povsem izolirani, pa tudi mi se zadržujemo doma in s svojimi najdražjimi. Ves ta čas lahko izrabimo tudi za skupno ustvarjanje, pisanje, kreativnost. Za to, da naredimo nekaj dobrega, pozitivnega. Imam tudi občutek, da so ljudje razumeli, da je virus največ škode naredil starostnikom. Zato so potrebne vse te male pozornosti, ki jim bodo sporočile, da niso sami. Imajo vse nas,« je slikovita direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice.
Več v reviji Zarja Jana, št. 47, 24. 11. 2020
