Ava (ime je spremenjeno). Mlada, bistra, nekoliko zaprta. Danes stara nekaj čez 25 let. Očeta ni nikoli poznala. Morda ga niti mama ni dobro. Starejša polbrat in polsestra sta že kmalu odšla iz majhnega enosobnega neprofitnega socialnega stanovanja, ki je vedno smrdelo po vlagi. Prvi je še pred 21. letom končal v zaporu, polsestra pa je dom enačila z naslovi moških, ki jim je trenutno grela posteljo. Avina brezposelna mama je življenje utapljala v alkoholu. Rada je imela moške – in vodko. Ava je bila »nesreča«, kar ji je rada povedala. Pa naj je bila trezna ali omamljena. Po zadnjem porodu ni nikoli več shujšala, zaradi nje je »imela raztegnjeno kožo«. Avi je skozi osnovnošolska leta pomagala babica, pri kateri je rada preživljala dni. A ko je tik pred njenim 14. letom umrla, je ostala sama. Brez podpore. Brez pomoči.
Poskus pobega. Skušala je pretrgati usodo družine, se izvleči iz primeža maminega popivanja, dvomljive morale in pomanjkanja. Srednjo šolo je preživela čez dan na avtobusih, v mladinskih centrih, dnevnih centrih, tam se je poskusila učiti. Zvečer je čistila mamine ostanke bruhanja, iztrebkov. A nekako ji je uspelo obdržati prav dober uspeh vso srednjo šolo. In nihče ni niti pomislil, da njeni zvezki smrdijo po cigaretah, ker je nalogo pisala v najrazličnejših beznicah, in ne, ker bi sama kadila. Denar si je poskusila prislužiti s čiščenjem, prodajo sladoleda. Vedela je, da vsak evro, vržen za nikotinsko razvado, pomeni, da si ne bo mogla kupiti sirove štručke ali črnila za nalivno pero. Na maturantski izlet ni šla. Sošolcem je rekla, da ji ne pustijo doma. V resnici pa je vedela, da nikakor ne more do denarja zanj, a tudi če bi, bi šel za položnice za elektriko, plin, vodo. Enako je za maturantski ples »zbolela«. Čeprav ni nikoli imela niti izbrane obleke zanj. Sošolkam je kazala fotografijo s spleta, a bila je le fotografija. Obleke ni nikoli videla v živo. Od petnajstega leta je skrbela, da jima z mamo niso odklopili osnovnih življenjskih potrebščin.
Po srednji šoli je odšla od doma. Zapustila je mamo, pretrgala stike s polbratom, polsestro. Le babico je še hodila obiskovat na grob, kadar je imela dovolj denarja za avtobus in svečko. Vpisala se je na fakulteto, o kateri je sanjala. A v študentskem domu se s sostanovalkami ni ujela, saj je bila »čudna«. Prvo maskaro si je kupila šele na prvi šolski dan. Nikakor ni mogla z njimi v kavarne, na kavice, še najmanj pa na študentske zabave. Knjige so bile drage, kljub študentskim bonom je bil strošek bivanja v mestu velik. Čeprav je delala kot natakarica, pogosto celo dvojno, je bil strošek ogromen. Za eno »rundo« s sošolci je morala delati cel dan. Zaradi utrujenosti ni več zmogla študija, padli kolokviji in izpiti so se nabirali. Poskusila je prvo pivo, prvi viski ... letnika ni dokončala. Morala je iz študenta. Domov ni mogla. Pristala je na ulici. Dve leti je prespala noči v zavetišču za brezdomce, občasno prodajala ulični časopis. Izgubila je status študentke, saj se predavanj in vaj ni mogla več udeležiti. Kako bi se le? Pogosto ni imela kam pod tuš, vse obleke je imela v mali potovalki. Sram jo je odtujil še od tistih nekaj sošolcev, s katerimi se je razumela.
Povest o dobrih ljudeh. Avo sva s prijateljico po naključju srečali pred knjižnico. Prosila je za drobiž, da bi si podaljšala letno članarino. In da – res ga je potrebovala za to. V knjižnico se je hodila gret, brat. Se umikat v svoj svet. Stara je bila 23 let.
Le s pomočjo prostovoljcev se je mimo razpisov, formularjev itd. našla prijazna gospa, lastnica manjšega lokala, ter ji ponudila stanovanje in delo. Uredili smo ji sobico, zbrali zanjo vsa potrebna oblačila ter ji pomagali z nakupom prenosnega računalnika, na katerem sedaj končuje svoje diplomsko delo. Hodi na fakulteto, popoldne pomaga v lokalu. Prvič ji ni treba skrbeti, ali bo zvečer našla svojo sobo pobruhano, ponečedeno, ali bo nekdo za nekaj litrov alkohola zamenjal njena oblačila, knjige. In Ava je sedaj ena od naših prostovoljk.
Tudi 80-letna Gabrijela letos zagotovo ne bi preživela mrzle zime, če bi čakali na finančno pomoč, ki bi ji zagotovila kurjavo. Njena prošnja po »nekaj litrih olja« ni bila solzava. Le tiho, vdano je napisala, ali bi ji bili pripravljeni »posoditi« te evre za nakup kurilnega olja. Pripisala je celo, da nam bo »odplačala in vsak mesec vrnila par evrov«. Pustimo to, da če bi izračunali, bi to vračanje trajalo nekaj let. Tako je kurjavo dobila v treh dneh – zbrali in dostavili smo ji jo s pomočjo dobrih ljudi. In gasilcev – še enega pomembnega stebra prostovoljske družbe!
Podobno bi noseča mamica samohranilka s še dvema otrokoma verjetno prej dočakala diplomo nerojene hčerke kot izpolnila vse zahtevane obrazce za tistih nekaj sto evrov državne pomoči, če je ne bi srečali prostovoljci. Hitra akcija ji je omogočila, da se je v tednu dni zbralo vse potrebno za rojstvo deklice. S pomočjo ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka. Prostovoljcev!
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 10.11.2020
