Mnenja

Rutina v nenavadni družini

Dragica Kraljič
11. 11. 2020, 00.38
Posodobljeno: 11. 11. 2020, 00.43
Deli članek:

Zarja Jana
“... in skoraj trideset let sem mama Janeka, zdaj že fanta, ki ga je obdaril Downov sindrom. Z vsem, kar spada zraven. To ni šala, odvisno je pa od tega, s čim gledate – ali z očmi ali s srcem.



Najbrž vam je že kdaj kakšna sitna šefica rekla očitajoče, to pa si naredila rutinsko. No, resnici na ljubo, če imate izrazito ustvarjalno delo, je to slabo, ne? Ali pa vas je morda nesrečen  mož vprašal, se ti ne zdi, da sva padla v rutino? Nimam komentarja! Pa zdravniki rečejo, da bo operacija rutinska. Ja in? Saj ni treba, pa tudi ni mogoče, da bi vsak dan delali vse drugače. Si sploh ne predstavljam, kako bi bilo to videti.

Rutina je vendar tudi dobra stvar, pravzaprav zelo dobra. Če vnaprej vemo, kaj nas čaka, če si dnevne aktivnosti sledijo po ustaljenem redu, nas to pomirja in imamo občutek varnosti. Enako velja za otroke. Ko se otrok uvaja v vrtec, po nekem času pridobi rutino: po zajtrku se bomo igrali, potem gremo ven, mama pride po spanju. In mama lahko gre pomirjena v službo.

In letos, tam od srede koronskega marca, je šla najina (včasih z zgrizenimi nohti in izpuljenimi lasmi) težko prigarana rutina adijo. Ja, ja, sredi poletja smo se malo razlezli in vsi vi, ki ste optimisti, ste si oddahnili. Jaz ne. Sem slišala, da bo novi val korone. Starejši občani še morda pozorneje beremo časopise, nenavadne mame pa smo itak bolj … tresoče se. Pa še se spomnimo časov »nič nas ne sme presenetiti«! Saj ne mislim reči, da paničarim, ne! Jaz sem se pripravila na drugi val koronarutine. Tako sva tudi s sosedo Nado poleti kofetkali na stopnišču, ona na zgornji stopnici, jaz pa na čisto spodnji. In ne, vseeno ne tolikokrat, da bi to postalo rutina.

Izguba rutine, ki je življenjsko pomembna za mojega Janeka, pa naju je usekala tako močno kot korona v državni proračun. Da ne veste, koliko je to? Oboje do amena!

V ponedeljek zjutraj, ko smo se virtualno zaklenili, je ob štirih zjutraj oblečen čakal na stolu pred vrati hiše, da greva v Ljubljano. Po dveh urah še tudi. Vsak, ki je šel mimo (hvala koroni jih ni bilo veliko), je vprašal, kje pa je mama? Sem se zadrla skozi okno, tukaj. Ko je fant omagal, sem mu pripravila zajtrk. Pozabila sem (no, tudi jaz sem bila brez rutine), da moram skodelico čaja z njegovo fotografijo (hvala teti Dari iz Zagreba!) obrniti proti njemu. Smo bili razburjeni, naslednje dni tega nisem zamočila. Potem sva šla na sprehod z avtom. Da se malo utolaživa, bi rekli tukaj.

Več v reviji Zarja Jana št. 4510.11.2020