Po besedah ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja je država s protikoronskimi ukrepi zaščitila 300.000 delovnih mest. Kaj se bo v prihodnjih mesecih dogajalo s tistimi, ki bodo izgubili službo, je odvisno od socialne politike, pravi doc. dr. Miroljub Ignjatović s fakultete za družbene vede, raziskovalec trga delovne sile. »Na eni strani poznamo liberalni model Anglije in ZDA, kjer je skrb za socialno varnost prepuščena posamezniku, na drugi strani pa je Evropa, ki temelji na drugih principih. Z močno socialno politiko prednjači Skandinavija, kjer skušajo dvigniti življenjski standard vsem prebivalcem, kontinentalna Evropa in z njo Slovenija pa skuša svojim državljanom pomagati v časih krize. Delodajalci lahko pomagajo različno – da zaposlenih ob prvih znakih krize ne odpustijo, ampak delo, ki ostaja, porazdelijo in skrajšajo delovni čas s 40 na 30 ur na teden. Tako delajo vsi in vsi prejemajo plačilo, četudi nižje. To je eden od načinov, kako lahko posamezniku v kriznih obdobjih omogočite, da ne izgubi službe. Preživetvene strategije posameznika so lahko različne: nekateri se bodo prepustili času in prejemali nadomestilo za brezposelne, druge bo morda preplavil obup in se bodo umaknili s trga delovne sile, tretji si bodo poskušali zagotoviti zaslužek tudi z delom na črno (siva ekonomija).«
Država, na pomoč! To ni prva kriza, ki je v zadnjih 30 letih prizadela Slovenijo, pravi Ignjatović. »Je pa ta kriza drugačna. Medtem ko so bile prejšnje povezane z delovanjem gospodarstva (upadanje povpraševanja, prevelika ponudba …), govorimo sedaj o zunanjih dejavnikih, ki nam ne puščajo veliko možnosti manevriranja. Niste vi krivi za to situacijo, zunanji dejavniki so vplivali nanjo. Na vse to se navežejo stiske posameznika – ko porabi vse svoje prihranke, se znajde na robu. In tukaj mora nastopiti država. V liberalnih državah, kot so ZDA, bodo brezposelni brez prihrankov izgubljali stanovanja, hiše, postali brezdomci. V manj liberalnih državah pa je naloga države, da to prepreči in ohrani socialno varnost posameznika. Problem je v količini sredstev, ki so na voljo. Ne vem, koliko se bo Slovenija lahko zadolžila, moramo pa razumeti, da bo treba morebitne zadolžene milijarde tudi vračati. In ta denar bo treba najti, verjetno tudi z višjim obdavčevanjem zaposlenih in delodajalcev, kar ne bi rad navajal kot potreben ukrep, vendar pa bo to edini vir, če bo v proračunu zmanjkalo denarja.«


ANKETA: Kako boste preživeli?

Dr. Maksimiljana Marinšek iz Gostišča Pr'Kovač, vredno cesarja (Naklo): Ne smemo obupati, vse bomo naredili, da preživimo
»Po poklicu sicer psihologinja, ki se malo ukvarjam še s terapijami z živalmi, sem v gostinstvo sledila možu. Naša gostilna obratuje 13 let in to pomlad smo preživeli tako, da sva vzela 25.000 evrov posojila za vsa poplačila in plače, da nisva odpuščala. Nisva želela pustiti na cedilu družin šestih zaposlenih, zdelo se nama je neodgovorno, poleg tega je ob ponovnem zagonu težko najti delavce. Nato smo poletje in september nekako 'zgurali', zdaj pa je spet udarilo. Začela sem razmišljati in si izmišljevati kup stvari, da bi preživeli ter zbrali za plače. Tako smo začeli sodelovati s skupnostjo Mali plac za prihodnost, kuhamo govejo juho, začeli smo prodajati tudi ribano kašo. Imam tri otroke (11, osem in dve leti) in enajstletna hčerka mi pomaga zamesiti deset kilogramov testa in potem ribamo kašo. Kuhamo tudi hrano za domov – ponjo pridejo dopoldne med delavnikom različni delavci, popoldne pa tudi drugi, ki se vrnejo iz službe. Upam, da bomo tako napraskali vsaj za plače. Ne vem več, kje bi si lahko še izposodila denar – to me res skrbi. Zagotovo si bomo nakopali še kakšen minus, posojilo je treba odplačati, dobavitelji čakajo – vse se vrti v krogu. Ampak ne smemo obupati, vse bomo naredili, da preživimo!«

Aljoša Videtič, fotograf: Najemodajalci ne popuščajo
»Dolga leta sem se boril, da bi delal tudi v tujini, kar mi je uspelo, in po fotografiranju porok je še povpraševanje. Letos sem bil prikrajšan za zaslužek zaradi omejitev potovanj, od petih naročil v tujini so štirje pari poroko odpovedali, eden pa jo je prestavil za leto dni. Ker so me rezervirali za tujino, doma nisem toliko fotografiral, letos skupno le pet porok, moj glavni zaslužek pa je prav poročna fotografija. Februarja letos sem v New Yorku na podzemni železnici že nosil zaščitno masko in marca sem začutil, da je zadeva resna, ob vrnitvi domov se je začel lock down. Postalo me je strah, čeprav sem nekaj malega prihrankov imel. Pljunil sem v roke in se usmeril še na fotografiranje na drugih področjih, za druge komercialne projekte. Tako nekako še gre in upam, da bo drugo leto takšno, kot si ga vsi zaslužimo. Poznam ljudi, ki trenutno crkujejo, in ne znam si predstavljati … Kolegi razmišljajo o spremembi službe, poklica. Sicer pa sem si v tej krizi v domačem Velenju naredil tudi studio za portretno fotografijo, vanj vložil precej sredstev, a ga, žal, sploh še nisem mogel uporabljati. Ker prostor ni občinski, na odlog plačila najemnine ne morem računati, najemodajalec pa ne popušča.«

Več v Zarji Jani, št. 45, 10. 1. 2020