Zgodbe

Zaljubljana v Gardsko jezero

Kaja Horvat
14. 8. 2019, 09.28
Posodobljeno: 14. 8. 2019, 09.28
Deli članek:

»To je morje!« sem zakričala na prvi razgledni ploščadi od Naga proti Torbolam. Moj fant je miril moje navdušenje: »Jezero je.« Igrivo sem vztrajala: »Morje, morje, morje!« Šele osvežilni skok v moje »morje« in prvi požirki vode so me prepričali, da sem v sladki vodi. Preslepilo me je tudi sredozemsko rastje, ki s številnimi palmami in nasadi oljk daje čisto pravi morski vtis. Gardsko jezero leži le nekaj deset metrov nad gladino morja in zanj je značilna mila sredozemska klima.

KAJA HORVAT
Limone ob Gardskem jezeru

Obseg jezera je 160 km, zatorej ni nobeno presenečenje, da še ob tako hudem naprezanju oči ne morem ozreti kopnega na jugu. Na Gardsko jezero se vračava sedem let, če ujameva kakšno dobro ponudbo na spletni platformi Booking, si izlet privoščiva večkrat na leto, največkrat v poletnih mesecih. Z motorjem sva raziskala vse kraje ob jezeru in ugotovila, da je na jugu voda najtoplejša, a žal tudi najbolj onesnažena. Sirmione na jugu jezera so bile že v času Rimljanov priljubljena točka za sproščanje v toplicah. Z navdušenjem sva si ogledala grad, ostanke rimske naselbine in staro mestno jedro na tem polotoku, a so splošen vtis pokvarile gruča turistov in previsoke cene. V  bližini kraja Lazise so vsi parki: adrenalinski, filmski, vodni in safari. Vsem je skupno, da osrečijo otroke in štiričlansko družino olupijo za okoli 150 evrov. Sama se tu še nisva zabavala, saj sončne dneve raje izkoristiva za druge aktivnosti na severnem delu jezera.

Kaja Horvat
Bastione

KAJA HORVAT
Panorama

Kolesarska steza nad vodo. Na  zahodni strani  jezera so najbolj znane Limone, kjer na terasah uspevajo nasadi limon in pomaranč. Iz limon izdelujejo vse: liker, sladkarije, marmelado, celo milo. Tudi na teh ozkih ulicah se vijejo trume turistov. Leta 2018 so odprli atraktivno kolesarsko stezo nad gladino vode, ki stoji na jeklenih nosilcih in bo v prihodnosti speljana po celotnem jezeru. Ideja je res dobra, vožnja s kolesom pa malo manj, saj so jo med prvomajskimi počitnicami okupirali sprehajalci. Vijuganje med zasanjanimi turisti je bilo na trenutke kar stresno. Na vzhodu je potreben postanek na srednjeveškem gradu v Malcesinah, ki se vzpenja na pečini tik nad gladino. Iz omenjenega kraja popelje vzpenjača na Monte Baldo, 2218 m visok vrh, priljubljeno izhodišče jadralnih padalcev. Prvo leto naju je od vožnje z vrtečo kabinsko žičnico odvrnila cena: 16 evrov na osebo, (danes je cena še višja, 22 evrov), naslednje  leto naju je odvrnila nepregledna kolona ljudi, a Monte Baldo sva vseeno osvojila, na vrh sva se zapeljala z avtomobilom. Vožnja je precej dolga in dolgočasna, a sprehod je bil odličen, razgledi pa tudi.

Ko zapiha veter. Zaljubila sva se v severni del jezera, kjer tisoč in več metrov visoke gore objemajo turistična kraja Torbole in Riva del Gardo. Običajno bivava v Torbolah, spiva v hotelu z dvema ali tremi zvezdicami, vsakič v drugem. Torbole so raj za jadralce na deski. V dopoldanskem času, ko pihlja rahel vetrič, se z lovljenjem ravnotežja na ozki, običajno karbonski deski spopadajo začetniki. Po 14. uri na tem delu jezera piha okrepljen veter, ki na valovito in razburkano gladino privabi rekreativne in profesionalne deskarje. Z občudovanjem jih opazujeva, kako lovijo veter v svoja jadra in uspešno manevrirajo med množico jadralnih desk, galebov, turističnimi barkačami ter celo trajekti. Riva del Garda je strateško izredno pomembno srednjeveško mesto z velikim pristaniščem in številnimi kavarnami ob obali. Mesto je splet številnih ozkih uličic, napolnjeno z gostilnami in trgovinicami, ki jih z veseljem znova odkrivava, saj uživava v nakupovanju. Najlepši razgled na več kot pol tisočletja staro mesto ponuja dvajsetminutni sprehod do večkrat porušene in obnovljene utrdbe Bastione iz 16. stoletja na hribčku na mestom. Povzpela sva se tudi višje, uro in pol navkreber do cerkve sv. Barbare. Spominjam se tistega vročega dne, ko sva se s kolesom povsem nepričakovano pripeljala do označb za cerkev, zaklenila kolesi ob klop in se kar v kolesarski opremi podala do cerkve. Pohodniki so naju sicer prijazno pozdravljali, a s kotičkom očesa posmehljivo opazovali najino »pohodno« opremo.

Kaja Horvat
Cerkev svete Barbare

Drago je kot pri nas. Cene v trgovinah in gostilnah so primerljive s cenami na slovenskih tleh. V gostilnah je najdražja pijača, saj za pol litra sladke pijače, gazirane ali negazirane, odšteješ slabih pet evrov. Nerazumljive se mi zdijo cene pogrinjkov, vsak stane dva evra. Za najino denarnico je bolj dobrodošlo, da naročiva pico »to go«, pijačo kupiva v trgovini in uživava v pikniku na plaži.

Italijani zelo dobro razumejo angleški jezik, četudi mi večkrat odgovorijo kar po italijansko. V manj obljudenih postojankah raven znanja tujega jezika močno pade. Dobro me je izučila lekcija v planinski koči 1500 m visoko, ko sem naročila dvakrat coffee with milk and coca-cola. Natakarica me ni dobro razumela, zato sem nekajkrat ponovila naročilo, gospa je momljala in se skrila za pultom. Na koncu sva bila postrežena z dvema decilitroma svežega mleka in dvema steklenicama coca-cole. Postrežbi sva se pošteno nasmejala, vse izpila in jo k sreči odnesla brez prebavnih težav. Namesto angleškega jezika priporočam uporabo nemškega, saj je bila pokrajina Trentino, v kateri leži severni del Gardskega jezera, do 1. svetovne vojne v lasti Habsburžanov. Šele po koncu 1. svetovne vojne so fašisti prepovedali uporabo nemškega jezika, krajevna in lastna imena pa italijanizirali.

Voda ni za mehkužneže. Voda v jezeru se lahko ogreje do 25 stopinj Celzija, a ima običajno skromnih 20 stopinj. Resnično osveži in ni namenjena mehkužnežem, ki bi radi v njej čofotali. Kadar poležavam na plaži, moje telo prijetno hladi veter, ki je stalnica tega dela jezera. Pravzaprav sploh nikoli nimam občutka, da bi sonce močno pripekalo. Prvo leto me je veter pošteno pretental. Zvečer sem v ogledalu zagledala precej pordelo kožo, opekline niso bile nič kaj prijetne, za naslednje tri dni sem prejela vzdevek Paradižnik. Odtlej svojo kožo redno ščitim s sončno kremo, a vsako leto na plaži zagledam nekaj novih »paradižnikov«, ki so se brez zaščite nastavljali sončnim žarkom.

Naju bolj kot kopanje v ledeniškem jezeru privlačijo atraktivne kolesarske poti. Najbolj znana je panoramska cesta Ponale, ki z vsakim prevoženim metrom ponuja veličastnejši razgled. V skalo vklesana makadamska cesta vodi skozi nekaj neosvetljenih tunelov do doline Ledro. Leta 1847 so začeli z izgradnjo glavne ceste med dolino Garde in Ledra, danes je ta 15-kilometrska pot polna pohodnikov, tekačev in kolesarjev. Z veseljem se podajava po njej in se kar ne moreva naveličati razgledov. V dolini Ledro se skriva istoimensko jezero, ki je  manj opevano kot Gardsko, a vsekakor vredno ogleda. Mirna voda naju vabi k supanju, na desko naloživa plastenko vode, grozdje in se na obalo vrneva šele, ko sonce zaide. Tik ob jezeru je kamp, na voljo je nekaj restavracij in trgovina. Še eno jezero je vredno ogleda. Tenno, 16 km oddaljeno od Riva del Garda,  v sosednji dolini se ponaša s kristalno čisto vodo, ki je turkizno modre barve. Rada imam vse turkizne stvari, zato je to jezero moje najljubše. Je nekoliko skrito, dostopno po krajšem spustu po srednjeveških stopnicah.  Na barvo vode vplivajo apnenčasti kamenčki na dnu in količina vode v jezeru, najlepše je poleti. V neposredni bližini ni gostinskih ponudnikov, pogledi na neokrnjeno naravo mi napolnijo duha.

Kaja Horvat
Kolesarski vzpon na Larici

Kaja Horvat
Kolesarska steza nad gladino jezera

Kolo je zakon. Glavno prevozno sredstvo na aktivnem oddihu je zagotovo  kolo. Eden izmed razlogov, da se vsako leto vračava na isto lokacijo, je tudi pomanjkanje oznak. Na začetku so kolesarske poti izredno dobro označene, nato je treba voziti z veliko mero orientacije in kančkom domišljije. Oznake kar izginejo in v zmotnem prepričanju lahko predčasno končaš izlet. Po dveh letih kolesarjenja v smeri Ponale–vasica Pregasina sva vklopila domišljijo, prekolesarila še dodaten del  in odkrila Larici, 900 m visok vrh. Kljub izjemni višini še vedno ni mogoče uzreti kopnega na jugu jezera. Kolesarske poti so razpredene povsod, pogostejših označb se ne bi branil noben turist. Za vse, ki jih kolesarski vzponi ne premamijo, obstaja elegantna rešitev: bikeshuttle. Kolesa lahko naložijo na posebno prikolico, brezskrbno sedejo v kombi, brez napora dosežejo želen vrh in se s kolesom spustijo v dolino. Menim, da si moraš spust zaslužiti in je užitek večji, če vrh dosežeš brez pomoči. Letošnjo pomlad sva zasledila nov trend, nasmejane kolesarje, ki jih električni motorji skoraj neslišno potiskajo navkreber. Na mestu, kjer sama sestopim in potrebujem minutko oddiha, me vsi sveži prehitevajo. Pred turo zjutraj pripravim plastenko vode, banano, čokolado za moč, uporabniki električnih koles pa očitno le dobro napolnjen akumulator. Trendi se spreminjajo, a obljubila sem si, da bom kolesarila na lastni pogon, vse dokler bo zdravje dopuščalo aktivno življenje. In želim si še veliko aktivnih oddihov na Gardskem jezeru. Mimogrede, že odštevam dni do naslednjega dopusta ob največjem italijanskem jezeru.

Celoten zapis najdete v reviji Zarja/Jana št. 33, 13. 8. 2019.