Lojzeta Slaka, rojenega na Jordankalu in odraščajočega na Malem Kalu, ter Toneta Pavčka, rojenega v Šentjuriju, je življenje pozneje sicer vodilo drugam. Lojzeta v Gunclje v Ljubljani, a je Dolenjski ostal zvest z vinogradom na Trški gori, Toneta pa v primorsko Sečo.
Toda mehkoba dolenjskih gričev ju je za vedno zaznamovala. »Doma sva namreč oba v isti pokrajini, oba sva nekoč hodila po isti dolini in oba pila mleko in med host in travnikov, polj in goric v istih krajih. Tako sva oba z bilčico pripeta k isti zemlji, k istemu koreninju in ozvezdju. In oba sva temu dolžnika: on je tam doli našel glasbo, jaz besedo,« je to njuno povezanost in navezanost najlepše ubesedil prav Tone Pavček.
Lojze za zdaj še brez Toneta. V muzeju, ki ga je pod okriljem Dolenjskega muzeja zasnovala avtorska skupina Majda Pungerčar, Matej Rifelj, Alojzij Slak, Robert Slak, Mateja Muhič in doc. dr. Tomaž Slak, je za zdaj sicer na ogled stalna razstava, posvečena Lojzetu Slaku (družina je dala muzeju Lojzetove stvari v najem za 30 let), del, posvečen Tonetu Pavčku, pa je še v nastajanju. Uredili naj bi ga do septembra 2023, do 95. obletnice pesnikovega rojstva.
Muzej je seveda že zdaj zares vreden ogleda. Ne gre namreč le za zbirko predmetov in fotografij, temveč za prostorsko in vsebinsko sodobno zasnovano razstavo, ki se razteza na 350 kvadratnih metrih in je s svojo postavitvijo prilagojena tudi gibalno oviranim obiskovalcem, s slušno zanko pa gluhim oziroma naglušnim.
Harmonika šov. Postavitev razstave je tako atraktivna, da prepriča in pritegne tudi tiste, ki sploh niso zelo veliki privrženci Lojzeta Slaka in njegove glasbe. Ko si ogledujete razstavo, vam zares postaja jasno, zakaj je tako globoko vtkan v zavest slovenskega naroda. Niso mu brez razloga rekli ljudski godec, saj je vedno ostal eden »izmed nas«, ne nazadnje je kljub svoji več kot petdesetletni bogati glasbeni karieri ves čas hodil v redno službo in pisal pesmi, ki so bile blizu tako imenovanemu malemu človeku. Napisal je viže, primerne za poroke, a tudi takšne za pogrebe, opeval je samski stan in cviček, se s pesmijo priklonil gasilcem in poštarjem, se z Visoko nad oblaki zahvalil za uspešne lete k rojakom v Ameriki, kamor so ga pogosto vabili … Za njegovo V dolini tihi pa večina tako ali tako misli, da je slovenska narodna.
Vse te in še več Slakovih pesmi ter nastopov si lahko obiskovalci muzeja ogledajo oziroma jih poslušajo na več avdio- in videotočkah v muzeju, nekatere viže pa lahko ob glasbeni in videospremljavi Slakovega ansambla tudi sami zaigrajo na harmoniko ali zapojejo na odru, pripravljenem za tako imenovani harmonika šov. Vodja muzeja Ljudmila Bajc, ki svoje delo opravlja predano in s srcem, nam je povedala, da večina obiskovalcev izkoristi to priložnost, premaga tremo in se iskreno razveseli tudi videoposnetka svojega nastopa, ki jim ga v muzeju podarijo za spomin.
Ponos kraja in njegovih prebivalcev. Med obiskovalci je bila tisto torkovo dopoldne tudi gospa Milena Kastelic z možem in vnukinjama. Nad muzejem je bila kot velika Slakova privrženka navdušena, premagala je tremo in zapela prav svojo najljubšo V dolini tihi, očaral pa jo je tudi nepričakovani, prav za nas organizirani nastop harmonikarjev in pevske skupine Čebelice. Mirnopečani so ponosni na svoja rojaka ter njima posvečeni muzej, in prav povezanost s krajem oziroma njegovimi prebivalci je bila za snovalce muzeja ena od najpomembnejših stvari oziroma nalog, je povedala Ljudmila Bajc. Muzej, urejen v petdeset let stari in zdaj obnovljeni šoli, ki pa je za tamkajšnjo mladež postala premajhna in so ji zato zgradili novo, tako postaja središče kulturnega in družabnega dogajanja v kraju. Povezujejo se z različnimi društvi, v Mirni Peči so zelo številni in aktivni vinogradniki in čebelarji, tu sta društvi podeželskih žena in harmonikarjev, muzej daje priložnost za predstavitev in prodajo domačih izdelkov, v njem gostujejo učenci glasbene šole, otroci iz vrtcev …
Povezanosti muzeja s krajem, znanem po odličnih čebelarjih, ne nazadnje ima Mirna Peč čebelo tudi v svojem grbu, je namenjen tudi interaktivni paviljon Čebelji svet v prvem nadstropju muzeja, v katerem sodobna tehnologija obiskovalcem ponuja različne zanimive vpoglede v življenje čebel, od hologramov ter VR-očal in slušalk do tabličnih iger in pobarvank za najmlajše, hkrati pa si lahko ogledajo čisto pravi panj z živimi čebelami.
Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.
