Zgodbe

Kako so idilične Kobilje izgubile svoj mir

MARIJA ŠELEK
2. 6. 2009, 10.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Kobilje so mirna in spokojna vas na obrobju Goričkega. Do srede maja so v njej vsi živeli kot velika družina, drug drugemu brezmejno zaupali ter se počutili tako varne, da avtomobilov, hiš in gospodarskih poslopij sploh niso zaklepali. Potem pa se je 570 vaščanom življenje obrnilo na glavo.

Kobilje so mirna in spokojna vas na obrobju Goričkega. Do srede maja so v njej vsi živeli kot velika družina, drug drugemu brezmejno zaupali ter se počutili tako varne, da avtomobilov, hiš in gospodarskih poslopij sploh niso zaklepali. Potem pa se je 570 vaščanom življenje obrnilo na glavo. V treh nočeh zapored so se na več domačijah zgodili vlomi in tatvine in med vaščani je nastal preplah. Govorilo se je o vaških stražah, in čeprav policija opravlja svoje delo, v nekdaj idilični vasici nič več ni tako kot prej. Se je tudi semkaj ob madžarsko mejo po tihem priplazila kriza?

 

Cesta od Dobrovnika do Kobilja vodi skozi mogočen gozd, prijetno vijuganje se nadaljuje mimo skrbno obdelanih vinogradov, in če bi prišli tja med cvetenjem akacije, bi imeli občutek, kot da je nekdo dolino opral z mehčalcem. Kobilje je ena izmed treh občin v Sloveniji, ki imajo le eno naselje, do meje pa je zgolj kilometer. Hiše so, tipično za prekmursko ravnico, strnjene ob cesti, konec asfalta pomeni konec vasi. Prebivalci se vsi poznajo med sabo, strašno si zaupajo, in kot je rekla ena izmed vaščank, so kot velika družina. Spokojna vas premore šolo, vrtec, cerkev z župniščem, manjšo trgovino, pošto, bife, gostilno in gasilski dom, v katerem bodo julija gasilci praznovali 120-letnico društva.
Idilo so pred dobrimi 14 dnevi nenadoma prekinili vlomi in tatvine, dogajali so se kar tri noči zapored. »Ko se je dopoldne po vasi razvedelo, da je ponoči nekdo pustošil po kmetijah in odnašal večinoma kosilnice na nitko ter motorne žage, je med krajani nastal preplah. Ko so se vlomi nadaljevali tudi drugo in tretjo noč, nihče več ni mogel mirno spati. Nastala  je panika in malodane smo se začeli bati noči. Policija je zadevo hitro vzela v roke in patrulje policistov v civilu so vsak dan. Preiskovanje poteka v tajnosti, niti vaščani ne vemo, koliko jih je, kje in kdaj, jih pa opazimo. Tako je tudi prav! Ne nazadnje ni izključeno, da je bil storilec kdo iz vasi – čeprav je kar težko verjeti, ko pa so tu sami dobri ljudje. Zdaj je mir. Bomo videli, kako dolgo se bo obdržal. Želeli bi si, da bi bilo spet tako kot prej – ne vem, kje v Sloveniji je še tako spokojno kot pri nas,« ni varčevala z besedami lastnica vaškega bifeja Ladislava Berden. Tudi Franci Miholič je zmajeval z glavo in se čudil, kako dobro je bila organizirana kriminalna druščina, saj so storilci natančno vedeli, kje imajo vaščani spravljeno orodje.

Še ponoči niso zaklepali. Marsikdo bi ob tem, da so storilci odnašali le žage in kosilnice, zamahnil z roko, a za pretežno delavsko-kmečko prebivalstvo to ni majhna izguba. »To so drage stvari, ki si jih je večina od nas težko kupila. Saj veste, da ob takih plačah ni lahko privarčevati tisočaka, nato pa prigarano izgubiš v eni noči! Tukaj živimo skromni ljudje. Eni od sovaščank so ukradli čisto novo kolo, za katero še ni odplačala zadnjega obroka. Pri nas ni več tako kot prej. Morate vedeti, da prej še ponoči nismo ničesar zaklepali! Zdaj pa se ne počutimo varne. Spuščamo rolete, kolesa strogo spravljamo pod ključ, čez noč spustimo psa. Zdaj se bojim še za zajce!« je pripovedovala Mimika Trajber. Pri njih so imeli kar srečo. Zlikovcem so jim vlomili v garažo, vendar jim ni uspelo odpeljati ničesar, saj, se spominja Mimika, tisto noč otroci niso dobro spali in so se luči v hiši prižigale okrog druge ter tretje zjutraj. Domnevajo, da so s tem splašili storilca. Čudno se jim zdi le to, da njihov pes ni nič zalajal. Njihovemu Medu to ni nič podobno. Tudi sosedov pes je bil sumljivo tiho.
Vaške straže – nevarno početje. Čeprav so se v javnosti pojavile informacije, da nameravajo Kobiljani uvesti vaške straže, to ne drži. Verjetno je kdo naglas razmišljal o tej možnosti, a župan Stanko Gregorec skupaj s policijo opozarja, da bi bilo kaj takega neumno in nevarno. »Policija se je učinkovito in pravočasno odzvala. Včasih ljudje pač pretiravamo in hočemo takojšnje rezultate. Nisem hotel povzročati nobene panike, zato niti nisem želel ničesar slišati o vaških stražah – pustimo policiji, da opravlja svoje delo. Tako kot vsi sem se tudi jaz prej počutil povsem varnega – nikoli se ni nič zgodilo in nisem nič zaklepal. Zdaj pa sem začel,« je povedal župan, ki mu je sicer neprijetno, da novinarji Kobilju posvečamo pozornost zaradi takšnih dogodkov in ne zato, ker bi nas v njihove kraje pripeljal glas o čudoviti naravi ter prijaznih ljudeh. Slednje drži kot pribito. Tegobe vaščanom vsaj na videz ne morejo do živega – nasmejani so in izredno gostoljubni.
Župan Gregorec razmišlja, da se je občutek varnosti izgubil skupaj z odpravo meja s sosednjo Madžarsko. Vendar dvomi, da bi tatvine zagrešili madžarski storilci. To je nakazal tudi Jožef Prša, tiskovni predstavnik Policijske uprave Murska Sobota.  Večino ukradenih predmetov so že našli v bližnji okolici, vendar ne pri storilcu teh dejanj.
Po treh nočeh in 11 tatvinah so se Kobiljani privadili na zaklepanje, marsikdo gre kljub opozorilom, da je to nevarno, ponoči preverit, ali je na posestvu vse na svojem mestu. Župan pa je ob koncu pogovora izrazil strah, da se bodo take stvari začele dogajati tudi drugod po Sloveniji. Eno je zagotovo: nikoli več ne bo tako, kot je bilo.