Zgodbe

Bomo ukinjali bolnišnice?

TINA NIKA SNOJ
28. 7. 2009, 01.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Novi predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je reformo bolnišnic potegnil iz naftalina in s tem spet razburil del stroke, ki javnost straši z napovedmi o zapiranju bolnišnic. Zanimivo je, da imajo nekateri take pomisleke že v času, ko minister Miklavčič govori izključno na ravni ideje in ni predstavil še nobene analize stanja, projekcije potreb ali načrta za posamezne bolnišnice.

Novi predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je reformo bolnišnic potegnil iz naftalina in s tem spet razburil del stroke, ki javnost straši z napovedmi o zapiranju bolnišnic. Zanimivo je, da imajo nekateri take pomisleke že v času, ko minister Miklavčič govori izključno na ravni ideje in ni predstavil še nobene analize stanja, projekcije potreb ali načrta za posamezne bolnišnice. (Mimogrede, v enem tednu nam z ministrstva niso uspeli poslati niti odgovora, ali je karkoli od naštetega že pripravljeno).

 

Debata o specializaciji bolnišnic teče že leta, sistem pa ostaja enak, z vsemi pomanjkljivostmi vred. Med temi so predvsem neizkoriščena draga medicinska oprema, premalo rutinirane zdravniške ekipe in pomanjkanje celostne obravnave. Na odgovor, ali bo reforma prinesla višjo kakovost bolnišnic za vse ali pa le manjše stroške za zdravstveno blagajno in slabšo dostopnost do zdravstvene oskrbe, bomo morali tako še počakati. Povsem mogoče pa je, da se bo v javnosti veliko prašilo in kadilo, zgodilo pa se ne bo nič.
Kaj novi zakon pomeni za tiste, ki jim edinim mora služiti, torej za paciente, smo povprašali prof. dr. Davida B. Voduška, strokovnega direktorja nevrološke klinike in predsednika glavnega strokovnega sveta pri Slovenskem zdravniškem društvu.
- Kaj nam, laično, prinaša predlog zakona?
Razprave o specializaciji bolnišnic potekajo že dolgo in strastne zagovornike sta vedno imeli obe strani. Vedno je v zraku visela bojazen, da se bodo bolnišnice ukinjale, kot na primer, v Angliji. Sam o tem razmišljam izključno s strokovne plati. Bolnišnice morajo dobro služiti uporabniku. Tu je pomembno dvoje. Najprej je kakovost storitve, potem pa seveda tudi bližina ustanove. Gotovo je bolniku in svojcem ljubše, če imajo bolnišnico blizu. A to ne sme biti glavna poanta, prva je kakovost, ki pa je odvisna predvsem od tega, koliko bolnikov ekipa obravnava. Če hočeš biti dober kirurg, moraš na leto opraviti toliko in toliko posegov. Brez tega ni kompetenc. To ne velja le za bolnišnice, ampak tudi za laboratorijske preiskave in drugo. Zato je smiselno, da se posege, ki se v določeni bolnišnici opravljajo le redko, prestavi drugam. Tako da ima vsaj ena ekipa v naši majhni državi redne izkušnje z določenimi primeri. Ne pa da so ponekod zdravniki preobremenjeni, drugod pa premalo aktivni. Tudi porodnišnica je lahko res dobra le, če se v njej vsako leto rodi toliko in toliko otrok. Zato mislim, da je bolnišnice smiselno urediti tako, da bodo čim bolj ustrezale obema pogojema, s tem, da ima kakovost seveda prednost.
- Omenili ste premalo izkoriščene zdravnike. Javno pa se govori le o pomanjkanju kadra, preobremenjenosti in dolgih čakalnih vrstah.
Vzdržal se bom konkretnih primerov, ker tudi sam nimam dovolj podatkov. A vsaj za laboratorije lahko rečem, da so jih marsikdaj ustanavljali bolj zaradi ambicije posameznikov kot zaradi resne potrebe in da so ponekod morda nesmiselni. Moj vtis je, da je slovenska zdravstvena politika že večkrat zamudila priložnost, da bi preverila obremenitve zdravnikov in jih bolje porazdelila. Za to je krivo predvsem to, da še vedno nimamo zdravstvene mreže, razširjene po državi. Ne le bolnišnice, tudi ambulantne službe, primarno zdravstvo ni dobro organizirano.

                                                                   Več v Jani št. 30, 28.7.2009