Staro mestno jedro z obnovljenimi ulicami še vedno šepeta zgodbe o čevljarjih, nogavičarjih, usnjarjih, tkalcih in kovačih, ki so za težko zasluženi vsakdanji kruh izkoriščali vodno silo Mošenika in Tržiške Bistrice ter bližino živahne trgovske poti čez Ljubelj. Bogato obrtniško dediščino zvesto ohranja tržiški muzej. Na sprehodu po Trgu svobode opazimo sledi omenjenih obrti v sušilnih odprtinah na strehah, portalih z vrezanimi začetnicami gospodarja in seveda cehovskih znakih. Boljše kot televizija ali radio pa je zagotovo »firbecokno«, le eno je še – na Koroški 1 –, ki je zvedavi gospodinji omogočalo pregled nad ulico, ne da bi okno odprla.
Le tri kilometre od starega mestnega jedra, kjer je 12 let živel znameniti avstrijski vojskovodja Jožef Venceslav Radetzky, je Dovžanova soteska. Območje je od leta 1988 zavarovano kot naravni spomenik, ki napeljuje svoje prebivalce in obiskovalce, naj ujamejo ritem narave. Na dobrem kilometru poti ob Tržiški Bistrici tako na vsakem koraku odkrivamo kamnine in fosile iz starega zemeljskega veka, paleozoika, ki so zbrani tudi v Razstavno-izobraževalnem središču Dolina.
Da so ljudje v Tržiču in okolici znali izkoriščati naravne danosti, priča tudi opuščeni rudnik cinabarita, živosrebrne rude, na Lajbu v Podljubelju. Obisk Šentanskega rudnika oziroma Antonovega rova je srečanje s pravo temo in delovnimi razmerami rudarjev v 18. in 19. stoletju prejšnjega tisočletja ter jamskimi živalmi.
Z Lajba se povzpnemo na Ljubelj mimo podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. Spominska soba in ostanki zgradb edinega koncentracijskega taborišča na slovenskih tleh pričajo o grozotah 2. svetovne vojne.
Tržič z okolico lahko raziščete tudi s kolesom, ki si ga izposodite v Turistično promocijskem in informacijskem centru Tržič, ali pa se na odkrivanje mesta podate v slogu nordijske hoje. Nikogar ne pusti hladnega niti razgled s tržiških planin in vrhov niti ponudba v planinskih kočah, po dnevu, polnem doživetij, pa vas pričakujejo tudi prijazni tržiški gostinci. Ste že poskusili tržiške bržole?
Več v Jani št. 30, 26. 7.2011
