Po ugotovitvah monitoringa pitne vode v Sloveniji okoli 300.000 prebivalcev uporablja vodo, ki je občasno ali stalno onesnažena s fekalijami. Približno 160.000 prebivalcev uporablja pitno vodo iz neregistriranih in nenadzorovanih vodnih virov. Ali so to skrb zbujajoče številke?
Republika Slovenija je pred leti vso vodo podržavila in hkrati naredila popis vseh vodnih virov, od kapnic, vodnjakov, izvirov in vodovodov vseh velikosti. Tako je prevzela odgovornost, ki pa jo v posameznih primerih odstopa vodarjem, komunalam in občinam. Pri tem ne smemo pozabiti, da je voda javno dobro in dostop do nje temeljna človekova pravica. Hkrati je treba povedati, da je republiški monitoring plačan iz javnih sredstev, njegov namen pa je – oziroma bi moral biti – v odkrivanju problematičnih vodovodov. Na podlagi tega bi morali vsi zgoraj našteti ukrepati. Žal je republiški monitoring diskriminatorski, pravilnik, na podlagi katerega se izvaja, pa v nasprotju z ustavo RS. Povedano z drugimi besedami, republiški monitoring zajema zgolj vodovode z določenim številom prebivalcev. Ustava pa pravi, da ne sme biti nihče diskriminiran. V tem primeru gre za resno diskriminacijo, kajti če živim v mestu, je moja voda pod stalnim nadzorom, če živim v majhni vasi z majhnim vodovodom, pa preprosto ni nadzora republiškega monitoringa.
Zdi se, da živimo v Sloveniji v iluziji o obilici vode. Pravijo, da je Slovenija dokaj vodnata dežela in da imamo v primerjavi z drugimi evropskimi državami izjemno veliko pitne vode. Hkrati pa je slišati opozorila, da imamo že dve desetletji negativno vodno bilanco.
Regulacije vodotokov in širjenje naselij na bregove vodotokov imata za posledico poplave in slabše napajanje podtalnice. Dlje ko reka, rečica ali potok zadržuje svojo vodo v pokrajini, manjša je možnost poplav in večje je napajanje podtalnice. Zelo po domače povedano, nam s takšno regulacijo, kot se je uveljavila v našem prostoru, voda dobesedno polzi skozi prste.
Menda na številnih območjih zaznavajo splošen upad podtalnice. Z zmanjševanjem količine vode se sorazmerno veča njena onesnaženost. Glede na podatek, da je vir pitne vode v naši državi v kar 97 odstotkih podtalnica – samo tri odstotke je površinske vode – bi lahko bil to velik problem. Če bo podtalnica upadla, bo najbrž dražje tudi kopanje vodnjakov.
Nedvomno prihaja čas, ko bodo zdaj odraščajoče generacije izdale račun za onesnaženo podtalnico in pitno vodo. In popolnoma nič ne bom presenečen, če bodo izobraženi mladi strokovnjaki in pravniki pozvali na odgovornost posamezne državne uradnike in politike pod obtožbo genocidnega ravnanja. Pri tem seveda ne bodo izključeni kapital in multinacionalke.
Menda je le četrtina vodnih zalog ustreznih, približno polovica jih je na meji kontaminacije, četrtina pa pod njo. Poleg tega je menda še vedno več kot tisoč nenadzorovanih vaških vodovodov. Kaj nam povedo ti podatki?
Žal nimamo metra za neumnost. Če tej neumnosti prištejemo še pohlep posameznih občin in komunalcev, se znajdemo javnozdravstveno v nezavidljivem položaju. Zgolj trmi posameznih vaških skupnosti se lahko zahvalimo, da imamo več kot tisoč nenadzorovanih vaških vodovodov.
Več v Jani št. 36, 6.9.2011
»Brez zadržkov trdim, da sedijo krivci za obolele v Loškem Potoku v prostorih ministrstva za zdravje.«
