Kaj imata torej skupnega zakon z omejenim rokom trajanja in manjše muke ob ločitvi? Po besedah Leonela Lune marsikaj. Mehika se srečuje s strmim naraščanjem števila ločitev, ki jih spremljajo tožarjenja po sodiščih in boleči boji za skrbništvo nad otroki. »Z zakonom, ki bi trajal le dve leti, bi se temu izognili,« pravi Luna. »Če bi par v tem času ugotovil, da dom ni stabilen in harmoničen, bi se preprosto razšel, saj bi pogodba že vnaprej določala, kako se deli premoženje in kdo dobi otroke. Če bi hotela, bi se po tem času lahko drug drugemu zavezala do konca življenja.« In zakaj ravno dve leti? Ker se večina mehiških ločitev zgodi v tem času, ločitveni postopki pa dušijo delo lokalnih sodišč. Ta dvoletna »preskusna doba« naj ne bi bila obvezna. Tisti, ki bi to želeli, bi se lahko že takoj zavezali na tradicionalen način.
Nemških sedem let.

Pred štirimi leti je s podobno idejo stranko šokirala bavarska konservativka Gabriele Pauli. Političarka z ognjeno rdečimi lasmi, ki rada pozira oblečena v usnje poleg motorja, je v svoji kampanji za mesto predsednika stranke oznanila, da se zavzema za sedem let trajajoč zakon. Kolege je obtožila, da gojijo ideale o družini, ki so zastareli in neživljenjski. »Ljudje ostajajo skupaj samo zato, ker imajo v zakonu občutek varnosti. To pa je napačen temelj,« je razlagala. Prepričala pa ni.
Ideja začasnega zakona bo pri današnjem načinu življenja nedvomno še na dnevnem redu, vprašanje je, ali bo kdaj uzakonjena. Že s čisto pravnega vidika je začasni zakon težko urediti. Kot razlaga ena najbolj znanih slovenskih odvetnic za ločitve Tjaša Andree Prosenc: »Meni se to zdi kot nekakšna obvezna zaroka ali pa, kot so predlagali pri nas – registracija zunajzakonske skupnosti. Če dobiš začasni poročni certifikat, moraš izpolnjevati določene zakonske pogoje. To pomeni, da ni mogoče, da se dogovor preprosto konča. Tudi pri nas se zunajzakonske skupnosti »preprosto končajo«, če pri tem mislimo na prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti dveh partnerjev. Zanesljivo tudi to končanje prinese vprašanje otrok, preživnine, stikov in delitve ustvarjenega skupnega premoženja.«
Medtem ko se je v zahodnem svetu debata o začasni poroki šele dobro rodila, je v islamu ta zapisana že v sveti knjigi in že dolgo sproža vročo polemiko.

Kaj je Mohamed v resnici mislil.

Začasna poroka v arabskem svetu obstaja še iz časov pred Mohamedom. Običaj se je uveljavil kot rešitev v primerih, ko je bil moški zaradi vojne ali trgovanja dolgo od doma ali pa se zakonu preprosto ni hotel posvečati. V takih primerih si je omislil začasno ženo, ki je poskrbela za vse njegove potrebe, on pa ji je na koncu izplačal nekakšno doto. Omembo začasne poroke najdemo tudi v Koranu, kjer ji je posvečeno le nekaj vrstic. Te v grobem povzetku govorijo o tem, kako mora moški, ki se z žensko zaveže zaradi užitka, tej dati, kar ji pripada. Tako takšna zveza ni grešna. Različne veje islama te vrstice različno interpretirajo. Številni razlagalci tudi pravijo, da je bilo to »dovoljenje« za poroke iz užitka (nikah al-mutah) pozneje večkrat preklicano. Kakorkoli že, začasna poroka ni v sodobnem muslimanskem svetu nič nenavadnega, je pa res, da jo uporablja le majhen del muslimanov. Zato bi bilo to navado ravno tako krivično posploševati na ves islam, kakor ne bi bilo res, če bi trdili, da jo uporablja krščanstvo. Pa so jo, vsaj začasno, uvedli mormoni, ki so krščanska ločina.
Začasna poroka je v osnovi izredno praktična rešitev vsakovrstnih svetih prepovedi in pokriva široko polje vsakodnevnih situacij, ki bi bile za pravovernega muslimana drugače velika ovira. Zato začasna poroka obstaja v vrsti različic. Poznajo poroko (bolj pogodbo), ki jo skleneta dva, ki sicer ne živita skupaj, pa skupaj preživita veliko časa in zaradi nje ženski ni treba nositi tančice. Recimo cimra. Take poroke so sklenjene le za nekaj minut in je v njih jasno zapisano, da telesni stik ni dovoljen. Potem je tu nikah al-mutah, ki je, nasprotno, namenjena prav temu, da ljudje lahko zadovoljijo spolne in čustvene potrebe. Tako se začasno poročajo na primer muslimani, ki dlje časa živijo v tujini. Mutah ima nekaj pravil, ki se jih je treba držati. Sklenjena je dogovorno in za določen čas, otroci imajo vse pravice, vključno z dedovanjem, ločitev pa ni potrebna. Medtem ko traja, imata mož in žena vse pravice iz stalnega zakona, če je bila zveza seksualna, mora mož ženi nameniti denarno kompenzacijo, ta pa se po izteku mutah tri mesece ne sme ponovno poročiti.
Ljubezen najde pot.

Zahodni svet mutah najbolje pozna iz iranske prakse, kjer je pokazala svoj najlepši in najgrši obraz. V Iranu je mlad neporočen par, ki gre na zmenek, se drži za roke ali ima – bognedaj – spolne odnose, lahko aretiran, kaznovan z globo ali prebičan. Če gre za prešuštvo, pa po črki zakona lahko celo kamenjan do smrti. A mladi se zaljubljajo. Hočejo se držati za roke in spati skupaj. Hočejo se družiti, hočejo skupaj na počitnice, hočejo biti par. Na srečo imajo uradno možnost, da to tudi so, ne da bi jih lovila tako imenovana moralna policija. Frizerka Mirjam in prodajalec Karim sta bila par pet let. Svoj začasni zakon sta obnavljala vsakih šest mesecev znova in znova. Bila sta mlada, zaljubljena in hotela sta biti skupaj brez nenehnega strahu, zato sta si na magistratu uredila papirje. V njunem primeru to ni bilo težko, saj je Mirjam že bila poročena. Petnajstletno so jo prisilili v poroko z dvajset let starejšim lastnikom tovarne, ki je večino časa posvetil kajenju opija in drugim ženskam. Po devetih letih se je od nje ločil in spoznala je Karima. Če bi bila še devica, bi moral privoljenje za začasno poroko dati tudi njen oče. Devištvo v Iranu namreč od neveste tradicionalno še vedno pričakujejo in tudi tiste, ki niso več device, naj bi se pretvarjale, da so. Mirjam in Karim se s tradicijo nista ukvarjala in sta bila skupaj, dokler sta si tega želela, na edini način, ki ga njuna vera odobrava. Takih, kot sta onadva, je v Iranu vse več, saj je kar 65 odstotkov prebivalstva mlajših od 25 let, obenem pa je vse več brezposelnih in si tudi tisti, ki bi si tega želeli, preprosto ne morejo privoščiti konvencionalne poroke. Veliko je tudi mladih, ki jih tradicija preveč omejuje in si želijo živeti svobodneje, bolj po svoji volji. Preprosto še niso pripravljeni na resno zvezo in s kontracepcijo ter možnosti začasne poroke lahko živijo, kot jim veli srce, obenem pa v skladu s svojim verskim prepričanjem.
Niso pa samo mladi tisti, ki se odločijo za sigheh, kot začasno poroko imenujejo v Iranu. Z moškega stališča je privlačnost take naveze kristalno jasna. Kaj pa imajo lahko od nje odrasle ženske? Marsikaj, pravijo njihove zgodbe, ki sem ter tja pronicnejo v svetovne medije. Vdova Robabeh je začasno poroko sklenila pri 55 letih s študentom, ki ga je spoznala v mošeji. Omenila je, da si želi potovati v Sirijo, on pa ji je ponudil, da ji krije vse stroške v zameno za osemmesečni zakon. »Otrokom sem rekla, da grem kot kuharica,« se smeje Robabeh. »Bilo mi je všeč – potovanje, družba in bližina moškega.« Tudi Tubah je, glede na okoliščine, zadovoljna. Poročena je s trideset let mlajšim voznikom taksija, ki jo obišče enkrat na mesec, a vsak dan pokliče. »Živim v eni sobi z odraslima sinovoma, stara sem 50 let. Nikoli več se ne bom za stalno poročila. Tako imam vsaj še nekaj od življenja.«
Poročena pol ure. Dan za dnem.

Prakso začasne poroke so v Iranu še posebej načrtno spodbujali po koncu vojne z Irakom, ki je za seboj pustila veliko število vdov brez moškega skrbnika. Sam Homeini je poudarjal njen božji izvor, moralno in zdravstveno korist ter socialno odgovornost. Eden od njegovih argumentov je bil tudi ta, da je začasna poroka za tiste, ki si ne morejo privoščiti stalne zakonske zveze, primerna rešitev za potešitev spolne sle in služi v izogib prešuštvovanju. Vendar Iranci nikoli niso množično posvojili te ideje in na začasno poroko gledajo bolj ali manj kot na dovoljeno obliko prostitucije. Kar mnogokdaj tudi je. Lepo zavito v plašč vere jo promovirajo celo mule, islamski kleriki. Nobena skrivnost ni, da obstajajo hiše, kamor se moški hodijo »poročat« za nekaj ur, in da si lahko začasno ženo naročijo tudi na dom ali v hotel. Pogosto imajo prste vmes kar lokalni mule, ki poroke opravljajo. Dekleta, ki so jim padla v kremplje, imajo za sabo grozljive izkušnje sužnosti in zlorabe. Nekatere so ob prvi poroki imele komaj devet let, kar je po Koranu starost, ko ženska postane »zrela«. Amineh je bila žrtev mule, ki naj bi razsodil o tem, ali mora njen oče v zapor zaradi lažne obtožbe. Cena za prostost je bila devištvo hčerke. Prodane v nekajtedenski začasni zakon z mulo. A Amineh je imela še srečo. Potem se je lahko vrnila domov k družini. Mnoge se ne.