Zgodbe

Novinar Matjaž Kranjec obtožuje

Miša Čermak
28. 8. 2012, 23.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V dveh mesecih je spletno pismo z naslovom Obtožujem, ki ga je zaradi osebne stiske ob vsakdanjem spremljanju stranpoti obkrožilo Slovenijo.

V dveh mesecih je spletno pismo z naslovom Obtožujem, ki ga je zaradi osebne stiske ob vsakdanjem spremljanju stranpoti, ki našo dvajsetletno državo vodijo stran od obetov in poti osamosvojitve, in zato, ker ni več želel/zmogel molčati, napisal novinar Matjaž Kranjec, obkrožilo Slovenijo. »Preprosto sem moral te svoje misli pri sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo, domovino, pokrajino Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je groza in strah. Sram me je!« Sinu našega pisatelja Miška Kranjca, ki mu je etiko in vrednote v zibelko položila družina, pritrjujejo vsi, ki pošiljajo pismo naprej. Tudi zapisani prošnji: »To je kraja …, svinjarija. Čas je, da se nekateri umaknejo. Dovolj je bilo. Dajte nam, da zadihamo!«

Vaše spletno pismo, ki ste ga naslovili Obtožujem, je v dveh mesecih obkrožilo Slovenijo. Koga obtožujete in zakaj?
Obtožujem položaj, ne ljudi ne posameznike, ampak stanje. V dvajsetih letih se je stanje spremenilo in se sprevrglo v nekaj, česar nobeden od nas ni ne želel ne pričakoval. Starejši seveda vemo, da vsak sistem prinese stranpoti, vemo, da se nekateri 'dvignejo' in živijo bolje, po domače rečeno, malce nakradejo, a le do nekje. Na žalost je šla Slovenija v teh dvajsetih letih strmo navzdol – predvsem pa v zadnjih.

Rekli ste položaj, ne ljudje, a položaj smo ljudje!
Res, položaj in sistem so ljudje in to je največja tragedija: ljudje so sistem naredili za dobrega ali slabega, pokvarjenega ali ne. Bojim se, da je tendenca pokvarjenosti postala že premisa – ne samo pri nas, tudi v svetu. Etike ni, propada marsikaj, topli človeški odnosi. Spomnim se staršev: ko so hodili po cesti, so se ustavili, pozdravili, sneli klobuk, danes pa te človek, ki ga vsak dan srečuješ v dvigalu, ne pozdravi več. Ni več spoštovanja med ljudmi in zame se pri spoštovanju stvari začnejo: doma spoštujem svoje in oni mene, v službi enako, spoštujem človeka na ulici, ki ima ravno toliko pravice živeti in delati kot jaz.

So vas tega spoštljivega odnosa, etike naučili?
Moji stari starši so od madžarske grofice v Prekmurju dobili hišico. To je bil tlačanski odnos in tam so živeli; slabo: moj oče (pisatelj Miško Kranjec, op. a.) in njegovi bratje so vranam jajca kradli in lovili ribe v potoku, da so lahko preživeli. Potem je prišla vojna, dve … Izjemno veliko sem pridobil od staršev, osnovni vzorec dobi človek v otroštvu. Dostikrat samo preskočim na sedanjost in se čudim, kako se starši pritožujejo, kaj delajo otroci v vrtcih, šolah, pa gre le za osnovni vzorec: če doma oče tepe mamo, potem to postane vzorec urejanja zadev; če dobiš za vzorec mehko urejanje odnosov z ljudmi, se ga navzameš. Doma smo imeli zelo mehek odnos, čeprav so umetniške družine malo drugačne.

Vaše življenje ni bilo najlažje, ne?
Lepo je bilo, lepo, nikoli ga ne bi zamenjal. A je bilo nevsakdanje: moj oče je vpričo mene vrgel v smeti pol romana s kopijo vred, ker je bil slab – takrat ni bilo računalnika; toda mi smo hodili lovit ribe, na nogometne tekme, se z avtobusom vozili v Prekmurje in Kranjsko Goro. Pa oče je vedno našel čas zame. Ko sem začel kot vajenec delati na Delu in sem napisal prvi članek, je bil strašno ponosen. Čudil sem se mu, pisatelju, pa mi je rekel: Seveda sem ponosen, sine, veš, jaz ne znam ničesar drugega, le pisati znam. Ja, ta sočutni etični vzorec je prišel iz družine.

Pomanjkanje bi vas lahko zagrenilo.
Časi so bili res težki: na začetku, ko sva z mamo živela še sama, ker je bil oče v ločitvenem postopku s prvo ženo, nama je v podstrešni sobici zmrznila voda – ampak naslednji dan je bil boljši. Mati mi je dala veliko ljubezni, drugih stvari ni bilo. A takrat je bila perspektiva, danes je pa ni. Tudi sam ne maram ortodoksnega komunizma, pa priznam, da sem bil v partiji, ker sem hotel pomagati delavcem. Toda priznajmo, da je bil slovenski sistem drugačen: leta 1989 je švedska novinarska kolegica – sam sem bil predsednik sindikata na nacionalnem radiu – prišla gledat, kako urejamo socialne zadeve. Oni so se prišli učit, zdaj imajo sami ta sistem – kje smo pa mi?! Kot študent sem šel z lahkoto na absolventski izlet v tujino, za službo so me prosili, da začnem delati – vse je bilo perspektivno.

 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 35, izid 28.8.2012).