Zgodbe

Ustavimo to krizo takoj!

Tina Nika Snoj
9. 10. 2012, 20.58
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Včasih je bila kriza nekaj, kar si si šel ogledat v države tretjega sveta,« je svoje predavanje v Rovinju začel Paul Krugman, eno največjih imen svetovne ekonomije.

»zdaj je center krize v Evropi.« Ukrepi, ki jim sledi evropska politika, opozarja, bodo krizo še poglobili in še povečali brezposelnost. Ob tem pa ponudili čudovit izgovor za socialne krivice in krutost.

Paul Krugman je eden od superzvezdnikov ekonomije. Profesor na Princetonu, kolumnist New York Timesa, avtor 20 knjig in več kot 200 strokovnih člankov ter dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo je tudi soavtor Manifesta za ekonomsko razumnost  (Manifesto for Economic Sense). V njem znova opozarja, da je trditev politikov in gospodarstvenikov, da je glavni vzrok za krizo neodgovorna fiskalna politika, torej zadolževanje, popolnoma napačna. Meni, da gre v najboljšem primeru za veliko zablodo, ter brez dlake na jeziku marsikaterega od političnih modrecev obtožuje laganja in zavajanja. Krugmana je na svoj poslovni forum v Rovinj pripeljala hrvaška skupina Adris in v enournem predavanju je predstavil poudarke svoje zadnje knjige Ustavimo to krizo takoj, ki je v Sloveniji izšla pri založbi Modrijan.

Potrebujemo službe in potrošnjo

Glavna Krugmanova teza in velika kritika tako ameriškega kot evropskega odziva na krizo je, da državni dolg ni razlog za sedanjo krizo ter da zategovanje pasu in varčevalni ukrepi vodijo v njeno poglabljanje, ne odpravljanje. »Državni dolg je posledica krize, ne razlog zanjo,« poudarja Krugman. »Če pogledamo stanje dolga držav, kot sta Španija in Italija, je bilo popolnoma neproblematično. Dolg je narasel šele kot posledica krize in tudi posledica napačnega reševanja celotne zmešnjave.« Krugman za zlom krivi neodgovorno ravnanje bank, ki so v pohlepu po pobiranju obresti radodarno financirale tvegane projekte, ti pa so se po poku nepremičninskega balona sesuli v prah. Potem pa se je začelo veliko varčevanje in to je prineslo veliko krizo. Varčevanje zasebnega sektorja, se pravi podjetij in gospodinjstev, je v takem primeru seveda razumljivo, pravi Krugman, vendar nevarno. Poraba enega je namreč dohodek drugega. Če močno poenostavimo njegovo razmišljanje, gre za to, da bolj ko varčujemo, manj kupujemo. Tako gospodinjstva kot podjetja tako kupujemo manj delovnih ur, manj izdelkov, manj storitev itn. To seveda pomeni manjšo prodajo vsega tega. To pomeni manjšo proizvodnjo in dodatno nižanje stroškov. To pomeni manj davkov, manjše plače in več odpuščanja. To pa na koncu pomeni manj denarja v državni davčni blagajni, naraščajočo brezposelnost in večje izdatke za socialno varnost. In krog se zavrti v spiralo čedalje manjše porabe in proizvodnje. Varčevanje zato krizo poglablja do neslutenih razsežnosti. Inštrument za ustavljanje manjših kriz so centralne banke, ki rešujejo problem tako, da znižajo obresti in poskušajo s poceni krediti vzpodbuditi ljudi ter gospodarstvo k investicijam. Vsako kupljeno stanovanje ali avto, vsak nov gospodarski obrat ali delovno mesto pomeni, da je ali bo nekdo zaslužil denar ter ga znova vložil v državno ekonomijo. Ko centralna banka zniža obresti že na ničelno stopnjo, denar pa še vedno ostaja v bankah, najsi bo zaradi nezaupanja vlagateljev ali zato, ker je prepoceni, da bi ga banke hotele posojati, nastopi problem, ki lahko preraste v gospodarsko krizo velikih razsežnosti. Lahko, poudarja Krugman, ne pa nujno. Ko kronično primanjkuje zasebne potrošnje, je namreč naloga države, da jo ustvari, je prepričan. Krugman predlaga investicije v ceste, obnovo železnic, vodovodne sisteme in podobno infrastrukturo. Tako so rešili krizo v 30. letih prejšnjega stoletja in vsa znanja ter vzvode imamo, da tako rešimo tudi to. »Ni razloga, da tega dosežka ne bi mogli ponoviti, če bi le imeli intelektualno ostrino in politično voljo,« se jezi Krugman. »Kadarkoli slišite koga trditi, da imamo dolgoročen problem, ki ga ni mogoče odpraviti s kratkoročnimi rešitvami, to morda zveni modro, vendar je kruto in neumno. To krizo bi zmogli in morali končati zelo hitro!« Poleg na državne investicije opozarja na nujno odpravo škodljivega varčevanja. S tem misli ukrepe, ki so v luči krizne politične dikcije nekaj skorajda nezaslišanega – odpravo varčevalnih ukrepov, prekinitev odpuščanja v javni upravi ter povečevanje pomoči brezposelnim in socialno ogroženim. Vse to bi namreč ohranilo stara in prineslo nova delovna mesta ter ljudem dalo v roke denar, ki bi ga lahko zapravili. Delovna mesta in potrošnja pa so, po Krugmanovem prepričanju, tisto zdravilo, ki lahko hitro in sorazmerno neboleče ustavi krizo, ter natančno tisto zdravilo, ki se ga Evropa na vse kriplje otepa.

Zategovanje pasu vodi v revščino

Krugman priznava, da je reševanje krize v Evropski uniji precej bolj kompleksno in zapleteno kot v ZDA. »Gospodarske tegobe EU so resnično strašne, ne samo zaradi stiske, ki jo povzročajo, temveč tudi zaradi političnih posledic. Evropa ni le gospodarska povezava, je ideja. Če ne bo gospodarskega okrevanja, bo to tudi smrt evropskega projekta skupnosti, miru in sodelovanja.« Krugman kot glavno oviro okrevanju evropskega gospodarstva vidi dejstvo, da ima EU sicer številne skupne institucije in obilo zakonskih harmonizacij, ne pa tudi fiskalne in bančne poenotenosti, nima avtoritete, ki bi tovrstno politiko lahko preprosto zapovedala, in nima dovolj velike skupne blagajne, ki bi po jasnem ključu z denarjem reševala posamezne članice. Tako je potrebno neprestano dogovarjanje med stranmi, ki imajo diametralno nasprotne interese, čez svoje planke pa niso pripravljene pogledati. »Če pogledamo ekonomske kazalce za celotno evroobmočje, ni nič huje kot v ZDA, kjer se počasi pobiramo. So pa gromozanske razlike med posameznimi državami, in medtem ko v ZDA zvezna blagajna rešuje dele federacije skorajda avtomatično, Nemčiji pač ni do tega, da bi podarjala svoj denar Španiji.« Še veliko večja grožnja okrevanju je po prepričanju Krugmana »velika evropska zabloda«, varljiva zgodba o vzrokih za krizo, ki preprečuje prave rešitve in položaj samo še zaostruje. Evropski »zelo resni možje«, kot jih poimenuje, stojijo za napačno predpostavko, da je krizo povzročila fiskalna neodgovornost, saj so države zabredle v prevelike proračunske primanjkljaje, prevelike dolgove. Zdaj vso svojo energijo usmerjajo v pravila, ki bi to vnaprej preprečila, in zamujajo z reševanjem krize, ki se le še poglablja. »Edina fiskalno neodgovorna in res kriva za svoj zlom je Grčija,« pravi Krugman, ki »zategovalce pasu« obtožuje, da se krize lotevajo s čisto moralističnega vidika, ki je ob tem še popolnoma zgrešen. »Kadar poslušaš govore Evropejcev na ključnih položajih – še posebej Nemce in Nizozemce –,­ je, kot bi poslušal pridigarje. Države so grešile in se morajo odkupiti s trpljenjem! To pa je izjemno slab način za spopadanje s problemi.« Krugman ostro kritizira varčevalne ukrepe, ki še zmanjšujejo javno porabo in povečujejo brezposelnost. Še posebej uničujoča je ta naravnanost v državah, ki jim gre relativno dobro. »Pas zateguje celo Nemčija, ki ji tega nikakor ni treba in ki bi morala trošiti, če misli resno z reševanjem krize.« Kje torej vidi rešitve? Eden od mehanizmov je po njegovem hitro ekonomsko in fiskalno združevanje Evrope, o katerem pa dvomi. Verjetnejši se mu zdi skupen fond, iz katerega bi črpali denar za reševanje problematičnih članic. Inflacija evra bi bil še en mehanizem, ki pa je skorajda nemogoč, saj ni avtoritete, ki bi lahko samostojno odločila o tiskanju velike količine evrskih bankovcev. Krugman se strinja, da je nekaj varčevanja potrebnega, a ne v smislu zapiranja delovnih mest in manjšanja investicij. Nekaj upanja mu vlivajo poteze Maria Draghija, guvernerja Evropske centralne banke. »Sem njegov veliki občudovalec. Razume probleme, s katerimi se soočate, in je kreativen v njihovem reševanju. Odločitev o odkupovanju državnih obveznic je lahko prelomna, saj državam omogoča, da sploh še kaj naredijo. Upam le, da se bodo države tega mehanizma lahko posluževale brez omejitev in s čim manj vezanimi zahtevami.« Krugman se boji, da bo treba tudi višati davke in da je velika brezposelnost grd, a glede na pomanjkanje drugih mehanizmov učinkovit način za nižanje plač. »Vse bi bilo drugače, če ne bi imeli skupne valute,« pravi. 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 41, izid: 9.10.2012).