Prim. mag. Marija Cesar Komar, dr. med., je anesteziologinja, že dolgo pa se ukvarja tudi z lajšanjem bolečin. Uporablja različne metode, tudi akupunkturo, ki jo je študirala na Akademiji tradicionalne kitajske medicine v Pekingu. Zdaj je zaposlena v podjetju Prava diagnoza d.o.o., v katerem izvaja protibolečinsko terapijo in akupunkturo in seveda še vedno anestezira..

Včeraj sem se naučila novo besedo: algolog. Ste vi algolog?

Ja, seveda, to so zdravniki specialisti, ki se ukvarjajo s terapijo bolečine. Algologija je veda o brezbolečnosti.

To je še sorazmerno mlada veda?

Seveda, ampak anesteziologi smo se že ves čas ukvarjali tudi s terapijo bolečine, kajti to je nekakšno nadaljevanje našega dela. Le izraz se uporablja razmeroma  kratek čas, recimo zadnji dve desetletji. Ko zagotavljamo dobre pogoje za operacijo, skrbimo za brezbolečnost, in to moramo početi tudi v pooperativnem obdobju.

Večina ljudi si anesteziologa predstavlja kot človeka, ki te pri operaciji uspava, pozneje pa s tabo nima nobenega opravka več.

To je zelo zgrešeno mnenje. Anesteziolog je zelo pomemben specialist, ki mora obvladati fiziologijo normalnega človeka kot tudi bolezensko prizadetega zaradi različnih vzrokov in bolezni, obvladati mora različne tehnike anesteziologije, vrsto zdravil, anestetikov, reanimacijska zdravila, interakcije (medsebojno učinkovanje) raznih  zdravil,  in njihovo farmakologijo. V  ambulantah za zdravljenje  bolečine se  prvenstveno ukvarjamo z zdravljenjem kroničnih bolečin. Anesteziologi, ki nimajo posebnih znanj iz zdravljenja kroničnih bolečin, pa skrbijo za zdravljenje  akutnih bolečin, kot so porodna, pooperativna in poškodbena bolečina.

Nekdo, ki čuti bolečine, se odloči ukrepati – kaj mora najprej narediti?

Najprej gre k svojemu osebnemu zdravniku po napotnico za protibolečinsko ambulanto.

In teh je v Sloveniji koliko?

Okrog devetnajst. To seveda ni dovolj. Imajo jih splošne bolnišnice, v Kliničnem centru imajo veliko ambulanto za zdravljenje bolečine, v UKC Maribor tudi, rehabilitacijski center Soča ima svojo, potem je pa še nekaj manjših ambulant v nekaterih zdraviliščih, nekaj pa je zasebnih. Nekatere so s koncesijo, druge so samoplačniške.

Če si bolnik ne more privoščiti samoplačniške ambulante, kakšne so čakalne dobe?

Različne, odvisno od napotnice – če piše »nujno«, mora priti v 24 urah, pri »zelo hitro«, to je nova kategorija, je štirinajstdnevna čakalna doba, pod »redno« je tri mesece …

Ampak če človeka boli, so trije meseci zelo dolga doba.

Seveda, zato mora družinski zdravnik oceniti, kako nujno je, ali lahko on predpiše enostavne analgetike in če ti zadoščajo za pokritje  bolečine. Naše stališče je, da opioidov, ki so namenjeni močnim bolečinam, naj ne bi prvič predpisovali družinski zdravniki, saj je to zelo nevarno zdravilo.  V nadaljevanju terapije in po posvetovanju z algologom, pa lahko vodi bolnika naprej. Če je bolečina zelo huda, lahko družinski zdravnik stopi v stik s protibolečinskim specialistom, kar se dogaja kar pogosto.

Večkrat ste že govorili o raziskavi iz leta 2007, da kronične bolečine trpi 23 odstotkov Slovencev. Ali ta podatek še vedno velja?

Seveda velja. Potrebovali bi sicer nekoga, ki bi nam pomagal sofinancirati ponovitev te študije (ki pa veliko stane), da bi se prepričali, kako je s tem. Teh triindvajset odstotkov je sicer veliko, smo na četrtem mestu v Evropi, skupaj z Belgijo, vendar mislim, da smo v teh desetih letih izobrazili že  veliko zdravnikov o terapiji bolečine, osvestili tudi bolnike, zato je morda ta odstotek manjši. Z gotovostjo pa tega ne moremo trditi.

To je visok odstotek, smo Slovenci bolj občutljivi?

Ne. Jaz mislim, da nismo tako visoko. Po rangu že, če gledate razvrstitev, bolj razdelana študija pa pokaže, da smo pri dolgotrajni bolečini – taki, ki traja več kot pet let – pod evropskim povprečjem, ki je 19 odstotkov.  

Nekoč ste povedali, da kronična bolečina najbolj prizadene ženske nad šestdeset let. Zakaj?

To je pokazala naša raziskava. Ko pa so delali kontrolirane raziskave o občutljivosti za iste bolečinske dražljaje pri moških in ženskah, so moški pokazali večjo občutljivost. Ne vem, morda so ženske še vedno bolj »zatirane«, če se tako izrazim – saj veste, da je bolečina včasih tudi beg iz vsakdanjega življenja v nekaj drugega. Če ne zmoremo vsakodnevnih obremenitev, vsakodnevnih stresov, šikaniranja v službi ali v družini, če družinski odnosi niso urejeni, je tudi to eden od vzrokov, da se pojavlja bolečina.

Koliko obiskov pri algologu je (povprečno) potrebnih, da bolečina izgine?

Odvisno od bolečine. Če bolnik dobro reagira na terapijo, so potrebne kontrole bolj na redko. Če pa je bolnik na opioidih, so potrebne pogosteje, recimo na en teden, dokler ne ugotovimo odmerka, ki je primeren. Problem je lahko tudi opioidna hipersenzibilnost, to je pojav, ko pri visokih odmerkih bolečina ne reagira več na opioide. Takrat je treba izbrati drugo vrsto zdravila.

Kako je pa pri akupunkturi?

Tam imamo prvi pregled, kjer naredimo načrt. Najprej naredimo anamnezo, potem po principih tradicionalne kitajske medicine pregledamo bolnika in določimo točke, ki jih bomo uporabili pri zdravljenju. Nato mora bolnik desetkrat priti na akupunkturno terapijo, vsak drugi dan, pri zelo hudih bolečinah pa tudi vsak dan. Potem naredimo premor, kajti akupunktura učinkuje še en mesec do mesec in pol po končani terapiji. Po desetih seansah naredimo kontrolo, takrat ocenimo stanje in ovrednotimo uspeh.

Hočete reči, da po mesecu dni spet začne boleti?

Ne! Učinki terapije se še seštevajo, šele potem dobimo končno stanje, recimo da smo izboljšali bolečino za 50 odstotkov, porabo analgetikov smo zmanjšali za 30–80 odstotkov, pri nekaterih pa lahko tudi izginejo vse težave. Ni pa nujno, lahko se čez čas spet pojavijo. Vedno pravimo, da morajo bolniki svojo bolečino tudi sami  zdraviti, če gre za kronično bolečinoo znanega vzroka – če gre na primer za bolečino v kostno-mišičnem sistemu, je zelo pomembna telovadba, treba jo je izvajati redno vsak dan. Tudi analgetike, za katere ugotovimo, da jim dobro denejo, si lahko sami odmerjajo. Seveda pa morajo voditi evidenco o bolečinah in porabljenih analgetikih.

Ste kdaj imeli bolnika, ki mu niste mogli pomagati?

Ja, a zelo redko. Obstajajo tudi zelo trdovratne bolečine. Takrat se dogovorimo z oddelkom v bolnišnici, da ga hospitalizirajo, in potem terapijo izvajamo tam, ali z intravensko infuzijo ali z blokadami.

Kaj lahko bolnik naredi zase, ko čaka na obravnavo? Deloma ste že odgovorili, omenili ste telovadbo.

Ampak telovadba samo do bolečine, nikakor ne gre pretiravati. Le toliko, da mišice delajo. Imeti moramo zdrave, močne mišice, da lahko nosijo naše telo in nas držijo v pravem položaju. Ugotoviti je  treba vzrok njihovi bolečini, torej morajo obiskati ustrezne specialiste in opraviti določene diagnostične postopke za ugotovitev vzroka bolečine.

Ampak pri specialistih so tudi čakalne dobe.

Vsepovsod so čakalne dobe, to je začaran krog, a vsekakor je treba ugotoviti vzrok bolečine. Pomembna sta gibanje in telovadba, pa pozitivno mišljenje. Analgetike lahko vzamejo sami, seveda pa ne preveč, ne smejo se »hraniti« s tabletami. Kakšen paracetamol ali lekadol je zelo koristna tableta, vendar ne v prevelikih količinah. Tri miligrame je maksimalen dnevni odmerek, sicer se lahko okvarijo organi – jetra, ledvice itd. Da ne govorimo o opioidih, ti imajo spet druge vrste stranskih učinkov – zasvojenost, zmanjšanje kognitivne funkcije, srbenje, zapiranje vode, upočasnjeno delovanje črevesja …

Bolečina je zelo individualna stvar, ampak menda imate lestvico bolečine – koliko je ta zanesljiva, če se bolnik sam ocenjuje?

Bolečina je res zelo individualna. Prvo pravilo nas algologov je, da vsakemu bolniku verjamemo, da ga boli. Moramo mu verjeti. Za objektivizacijo bolečine pa obstaja vizualna analogna skala (VAS), ki ima razpon od nič do deset ali pa od nič po deset do sto. Bolniku razložimo, da nič pomeni brez bolečin, z vsako stopnjo bolečina narašča in da je 9 ali 10 nevzdržna bolečina, taka, ki je ne moremo prenesti. Vsak najprej reče, mene boli za deset. To ni res. Povem jim, da jim ne verjamem, da jih boli za 9 ali 10, saj se potem sploh ne bi mogli normalno pogovarjati z mano. To bi bila bolečina, kot bi jim na živo trgali roko ali nogo. Potem se le nekako najdejo na tej lestvici in mi to številko zapišemo. Sledenje števila VAS nam kaže uspeh ali neuspeh naše terapije.

Se pravi, da ni najpomembneje, kakšna je začetna številka, temveč to, kako se zmanjšuje.

Seveda je pomemebno - če je VAS visok, potem izberemo druge vrste zdravil, kot pri nizkem. Pomemben pa je tudi  trend je  padanja ali naraščanja.

Več v Zarji š6t. 42, 16.10.2018