Naj gre za izgubljeno igračo, neuslišano željo ali kakšno drugo za otroke stresno stanje, otroci – roko na srce pa tudi marsikateri odrasli – ne glede na vaše videnje stvari povsem po svoje doživljajo, le ubesediti tega ne znajo. Z vašo pomočjo lahko položaj tako spoznajo kot ubesedijo in obvladajo. Ključno vprašanje, ki jim ga postavite v kočljivem položaju, je, ali gre za veliko, majhno ali srednje veliko težavo. Otrok tako vidi, da smo opazili njegovo stisko in da upoštevamo njegova čustva. Zaradi vprašanja se zaustavi in poskuša oceniti stanje, hkrati pa smo ga s tem povabili oziroma pozvali, da skuša sam oziroma z našo pomočjo najti rešitev, česar se lahko postopoma nauči in s čimer si lahko pomaga tudi v prihodnje.