Poznavanje vin je že dolgo priznano kot prava znanost in umetnost obenem, nekaj podobnega pa bi si zaslužili tudi siri, ki so s svojo raznolikostjo in bogastvom okusov lahko čudovit vrhunec gurmanskih užitkov.
Žal pa o sirih ne vemo dovolj, čeprav tudi njihove zgodbe, prav tako kot vinske, segajo globoko v zgodovino. Odkrijmo jih!
»Siri so pravi čudež, stvaritev narave in človeka,« je v obsežni in zanimivi knjigi Obožujem sir zapisala Irena Orešnik, ena največjih poznavalk sirov in sirarstva pri nas.
Slovenija, sirarska dežela. »Vedno pravimo, da Slovenija ni sirarska dežela, kar pa v bistvu ne drži,« pojasni Orešnikova. Če se primerjamo s Francozi ali Italijani, je tudi pri nas enako število avtohtonih sirov in povsem primerljivo s temi deželami, ki so pač mnogo večje.
Tako kot pri njih je tudi pri nas značilno, da so se siri razvili glede na okolje, iz katerega so izhajali. Najbolj značilni pri nas so hribovski siri, kot sta tolminc, nanoški, bovški ali bohinjski sir, torej poltrdi siri, ki se laže shranjujejo. Iz planin sira ni bilo mogoče vsak dan peljati v prodajo. V dolini, kjer je trg bližje, pa so se bolj razvijale razne skute, ki jih je bilo mogoče hitro prodati ali porabiti.
Na Krasu so se razvili kraški siri, predvsem ovčji, ker so bile tam možnosti predvsem za drobnico. Za ravninski del pa so predvsem značilne skute iz kislega mleka, na Štajerskem sireki, ki so pravzaprav na soncu posušena skuta z dodatki, in so jo lahko ljudje nosili s sabo v žepu na delo. Danes omejitev ni več in vsi pridelovalci lahko delajo tako rekoč vse vrste sirov. Ne moremo pa se šteti med narode, ki zelo veliko jedo sire. Še vedno je to bolj na narezkih in v sendvičih, ocenjuje Irena Orešnik. Če štejemo med sir tudi skute, pa Slovenci ne pojemo tako malo sira, kot je videti na prvi pogled. Imamo namreč izredno tradicijo uporabe skute iz kislega mleka, ki jo uporablja ves osrednji in vzhodni del, ali skute iz surovega mleka na zahodu Slovenije. Znanja o sirih je premalo, kar je mogoče opaziti tako pri kupcih kot pri prodajalcih.
Jana, št. 30, 27. 7. 2010
