Silva Ostrež
»Moje življenje je v zadnjih mesecih polno prijetnih presenečenj. Hči me je razveselila s kar dvema odličnima novicama. Ena je, da mi bo kmalu podarila vnuka, druga pa je bila prijava na preobrazbo. Pošalila sem se, da bom nedvomno lepa babica,« se je zasmejala Silva Ostrež iz Laz pri Dolskem, ki bo konec decembra dopolnila 54 let.
Silva prihaja iz številne družine iz štajerske vasi Hermanci, ki spada v občino Miklavž pri Ormožu. Njena mama je rodila kar 12 otrok, a jih je le osem ostalo živih. »To je bilo po drugi svetovni vojni, ko je bilo veliko bolezni in nesreč, ko je vsega primanjkovalo, tudi hrane in prave medicinske oskrbe. Bilo je čisto drugače kot zdaj. Sama sem šla zelo zgodaj od doma. V Ljubljano sem prišla bratu čuvat otroke. To sem počela dobrega pol leta, nato pa sem našla službo v Kavarni Nebotičnik. Nasmehnila se mi je sreča, ko sem spoznala svojega moža Staneta, ta je prav tako delal tam,« je obujala spomine. Stane ni želel, da bi njegova bodoča žena stregla, zato sta se domenila, da si bo našla drugo službo. Šla je delat v Saturnus, takrat cvetoče podjetje. »Dela je bilo v izobilju. Delali smo ponoči, ob nedeljah in praznikih. Brez prigovarjanja številne nadure. Nikoli nam ni bilo nič težko, vedno smo vse opravili z veseljem, saj smo bili zadovoljni, da gre podjetju tako dobro. Kljub temu je Saturnus doletela enaka usoda kot marsikatero slovensko podjetje. Mislila sem, da bom v njem dočakala pokojnino, a so me pred tremi leti nenadoma z drugimi poslali na zavod za zaposlovanje. Bilo mi je hudo, mislim, da si tega nisem zaslužila. Še posebej ker sem invalid tretje kategorije. Od težkega dela imam poškodovano hrbtenico in boleče roke. Zatrjevali so nam, da potrebujejo zdrave ljudi za delo. Zdaj mi do pokojnine manjka še eno leto,« je povedala in dodala, da se ji kljub razočaranju, ker je čez noč ostala na cesti, ni bilo težko navaditi na to, da ji ni treba vsak dan v službo. »Finančno je seveda težko, a ker sva z možem skromna, nekako shajava. Sem pa potrebovala kar nekaj mesecev, da sem si dodobra spočila.«
Z možem si čas krajšata tako, da poleti nabirata gobe in borovnice, pa tudi na vrtu ima vedno kaj opraviti, da vse raste in cveti. Silva je vesela, da jima je uspelo z lastnimi rokami zgraditi dom in vzgojiti dva otroka. Hči jo je razveselila z dnevom razvajanja in lepšanja. Silva kar ni mogla verjeti, da se ji je zgodilo nekaj tako lepega.
Nasvet frizerja in mojstrice ličenja
Silvina hči je frizerka in poskrbi, da ima njena mama vedno urejeno pričesko. »Sicer pa ne dela v frizerskem salonu, saj imata s partnerjem svoje podjetje,« je povedala Silva, ki je prišla na preobrazbo s precej uničenimi lasmi. Frizer Jure jo je pobarval v toplem rjavobakrenem jesenskem odtenku, ki se lepo ujema z njeno poltjo. Lase ji je precej skrajšal in po Silvinem navdušenem vzkliku je bil s svojim delom zelo zadovoljen.
Silva je mojstrici ličenja Manci povedala, da se liči tudi za doma. »Rada sem lepo urejena. Prepričana sem, da se ženska ne sme zapustiti, četudi ni več najmlajša, nima časa in denarja. Za osnovne stvari ni treba veliko.« Manca ji je s tekočim pudrom in korektorjem prekrila podočnjake in rdečico ter ji oblikovala in poudarila obrvi. Oči ji je osenčila v naravnih, rjavorožnatih odtenkih, da so se lepo ujeli z novo barvo las. Rdečilo za lica in šminka pa sta bila v rdečerjavih odtenkih.
Tekst: Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Saša Prelesnik
Pričeska: Jure Pogačar za Alexhairbodyline, Trg republike – Pasaža Maximarketa, Ljubljana
Lasna kozmetika: z.one
Oblačila: Bluza Guess by Marciano, jakna Frank Walder, nakit A-Zone / vse Nama
Jana št. 48, 30.11.2010
