Zato pri reševanju velikih problemov sveta ne potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost, ampak več domišljije za velike spremembe; ne potrebujemo davkoplačevalcev in potrošnikov, ampak ustvarjalce novih vrednot in ustvarjalne osebnosti za spremembe. Le tako se bomo izkopali iz te groze in ničevosti sveta, v katerem prevladujejo negotovost, nemoč in strah. Potrebujemo nagovor srca, ki ga prinašajo zgodbe, zapisane v knjigi. »Tu sem, da bi se čudil!« je zapisal W. Goethe.
Eksplozija informacij vodi v nevednost
Med človekovim orodjem je knjiga nedvomno najmočnejše. Drugo so zgolj podaljški in ojačevalci njegovega telesa, t. i. ekzosomatski organi. Teleskop in mikroskop sta podaljška naših oči, telefoni in druga komunikacijska sredstva podaljšujejo vid in sluh, letala in avtomobili so podaljški naših nog, tako kot so gradbeni in drugi stroji podaljški naših rok. Tudi plug in meč sta človeško orodje, vendar prvi odpira nedrja zemlje, drugi pa prsi človeških bratov. Z letalom lahko poletimo na izlet ali pa bombardiramo »sovražno« mesto.
Ampak knjiga kot orodje človeka je nekaj povsem drugega: knjiga je podaljšek spomina in domišljije. Prav zato ima posebno mesto v človeški kulturi.
Danes je vse očitneje, da eksplozija informacij povzroča predvsem eksplozijo nevednosti. Ob poplavi podatkov nismo sposobni rešiti niti enega od velikih problemov civilizacije. Povodenj informacij ne more nadomestiti znanja, še manj pa modrosti. Do temeljev je porušen naravni red stvari: informacija – znanje – modrost. Ob vsej ponudbi informacijske tehnologije postajamo čedalje bolj nepismeni. Informacije so zmlele znanje in največja žrtev teh barbarskih mlevskih procesov je modrost. Modrost je najvišja kategorija človeškega duha. Moder človek ni teoretik, je predvsem izvedenec v praktičnih, življenjskih in moralnih vprašanjih. Sposobnost modrega odločanja je značilna za življenjsko izkušene in zrele ljudi. Mednje spadajo predvsem pisatelji in zato postajajo knjige dragocenejše, kot so bile kadarkoli prej v kulturni zgodovini. Sodobna civilizacija požira besedišče ljudi, saj večina za svoje izražanje uporablja morda nekaj sto besed. Hkrati izumira umetnost pripovedovanja zgodb. Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico, zato zgodbe vsebujejo več resnice kot vsa znanost tega sveta. Zgodba je tudi najkrajša razdalja med dvema človekoma. Če je zgodba seme, so poslušalci prst, v kateri ta semena vzklijejo. Najboljši sejalci semen so pisatelji in njihov medij pripovedovanja zgodb so knjige.
Kako sem postal knjižni molj
Kot otrok sem imel srečo, kajti moj ded je bil sijajen pripovedovalec zgodb. Široko razprtih oči sem poslušal njegove pripovedi in še danes se jih spominjam. To niso bile običajne pravljice za lahko noč, temveč nenavadne zgodbe prav posebnih ljudi. Burile so mojo domišljijo in za vedno sem ostal zaznamovan z njimi. Ded si verjetno niti predstavljal ni, kakšen vpliv bodo imele njegove pripovedi na moje življenje. Kmalu sem sam segel po zgodbah, med njimi našel Medvedka Puja, Aličine dogodivščine in Malega princa, vendar so me hitro pritegnili Jules Verne, Walter Scott in Janez Jalen. Uh, kako sem podoživljal pustolovščine njihovih junakov! Potem so se zvrstili Henryk Sienkiewicz, Jack London in Herman Melville. Z njimi sem vstopil v drug prostor/čas in v njem je moja domišljija poletela. S hormonsko poplavo sem se skrčil na samega sebe in takrat so prišle na vrsto druge štorije, recimo Madame Bovary Gustava Flauberta, Boccacciov Dekameron ali pa Čista ženska Thomasa Hardyja. Že v otroštvu me je neznansko privlačila znanost. Medtem ko so sošolci brali Pionirski list, sem navdušeno prebiral revijo Proteus, ta mi je odprla pogled v svet raziskovalcev, biologov, geologov, fizikov, kemikov, zdravnikov in drugih. Takrat se je prebudila v meni božanska radovednost in v navezi z bujno domišljijo delala čudeže. Postal sem knjižni molj. Ko mi je domača knjižnica postala pretesna, sem se preselil v velike ljubljanske knjižnice. Sledile so znanstvene razprave z vseh mogočih področij. To branje mi širi horizont in ostri holističen pogled še danes, ko kot zrel mož poskušam z veliko sintezo strniti dojemanje sveta. V središču vsega pa so ostale zgodbe, ki jih prinašajo knjige.
Nekateri pisatelji zgodb mi ves čas trdno stojijo ob strani. So kot moji sopotniki skozi življenje. Naučili so me, da ni pomembno samo branje, ampak vnovično branje! Vsakič ko vzamem v roke katero izmed njihovih stvaritev, odkrijem nekaj novega, nekaj, kar poprej nisem prepoznal. To je kot skrivnost in slutnja nečesa neznanega. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Če manjka ta vmesni člen mitične domišljije, je duh v nevarnosti, da bo okamnel v dogmo. Mit je torej nujno potrebna vmesna stopnja med nezavednim in zavestnim spoznanjem. Nezavedno ve več kot zavest, ki ima zgolj čutne zaznave. Nezavedno nam daje namige in je sposobno, da nam včasih sporoči stvari, ki jih navzlic vsej logiki ne moremo vedeti. Pomislite na sanje in slutnje, ki prihajajo iz zgodb!
Knjiga je zaklad
Zato imajo zame knjige, ne denar, značaj zaklada. Spominjam se, bilo je na začetku moje poti svobodnjaka, kako sem z zadnjim denarjem kupil knjigo namesto hrane. Zvečer sem šel lačen spat, vendar srečen z dragoceno knjigo v roki. Naslednji dan so mi končno le nakazali avtorski honorar. Moj posebni odnos do knjig mi je prinesel sposobnost, ki jo Carl G. Jung imenuje smiselna naključja oz. načelo nevzročnega povezovanja. Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da mi je v roke nepričakovano prišla (me je našla, ne da bi jo iskal) knjiga in preusmerila moje delo na povsem novo področje. Tako te sprejmejo stvari, ki čakajo nate in vedo, da boš prišel. Resnično, če je življenje pot in smo mi popotniki na tej poti, so knjige zame vedno najzanesljivejši kažipoti. Predvsem takrat, ko se znajdem na povsem novem teritoriju. Kjer obstoje karte in so poti tlakovane, izgubim smer, ampak hitro najdem svojo sled samotnega iskalca, in to s knjigo v roki. Kakšen krasen občutek, posebej če ga potrdi celo veliki C. G. Jung: »Kdor hodi po zanesljivi poti, je tako rekoč že mrtev!«
R. W. Emerson piše, da je knjižnica čarobni kabinet, v katerem so začarani najboljši umi človeštva. Le knjigo moramo odpreti in pisci se predramijo, da nam spregovorijo. Z branjem knjig si zastonj prikličemo družbo najboljših mož, ki jih je ustvarilo človeštvo.
Preteklost je mnogo pomembnejša od sedanjosti. Skoraj vse je bilo določeno že pred stoletji. Nevidna vladavina preteklosti določa skoraj vse v našem sedanjem življenju, vendar ostaja neopažena. In tako kot je sedanjost določena s preteklostjo, je z njo določena tudi prihodnost. Prihodnost pripada preteklosti! Preteklost ima torej strahotno moč, ki jo lahko vzamemo in uporabimo. To nalogo opravlja knjiga! Knjiga nosi posvetilo silne moči človeškega duha. Nič čudnega, da je Bertold Brecht zapisal: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!«
Te dni odpira svoja vrata 26. Slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu, kjer ima Anton Komat kot samozaložnik stojnico na Bazarju malih založnikov. Njegova nova knjiga ima naslov V zrcalu narave : Fridine zgodbe in glavni junaki so deklica Frida ter njeni prijatelji. »Nagovor otrok je zadnje, kar bom še poskusil,« si je rekel avtor, ko se je z žarom lotil pisanja Fridinih zgodb.
Piše: Anton Komat Jana št. 48, 30.11.2010
