V večini priporočil o zdravi prehrani vam nekje v drugi vrsti (potem ko poudarijo, da je treba jesti več sadja in zelenjave) povejo, da je rdeče meso škodljivo za zdravje. Uživanje veliko rdečega mesa (sem sodijo govedina s teletino, svinjina, pa tudi jagnjetina in kozliči) je precej visoko na seznamu škodljivih živil, s katerimi si ljudje nakopljemo bolezni. Med drugim naj bi škodilo tako srcu in žilam kot prebavilom in še kakšnemu organu ali organskemu sistemu, kjer se rad pojavi rak. Ko so ljudje jedli manj mesa, torej pred mnogimi desetletji, naj ne bi umirali zaradi bolezni srca in ožilja. Tako pravi statistika. Toda takrat so ljudi umirali dosti mlajši, največkrat zaradi nalezljivih bolezni, ki jim je medicina danes kos. Ljudje so umirali, ko so komaj dočakali tretje ali četrto desetletje, na primer. Samo ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi dočakali visoko starost, 80 let in več, kakor se dogaja danes.
Vegetarijanci in mesojedci
Zgodba o mesu, o uživalcih mesa ter o ljudeh, ki meso odklanjajo, je bolj zapletena, kot si lahko mislimo. Če sem lahko osebna: ob prebiranju verjetno na tisoče priporočil za ohranjanje zdravja se nekajkrat sklenila, da postanem vegetarijanka. Vse je govorilo v prid tej odločitvi. Tudi to, da imam rada živali. Nikoli nisem dobro prenašala božičnega klanja prašičev. Res pa je, da sem imela vedno rada klobase, kar pa ne gre skupaj. Eno je treba žrtvovati, da ohranjaš drugo. Povsem se strinjam z Deso Muck, ki je zapisala, da je postala vegetarijanka ob pogledu na žalostne velike oči telička, ki so ga gnali v klavnico. Tudi meni bi se trgalo srce, ko bi videla ta prizor. Glas nekje v notranjosti pa mi šepeče, naj se ne sekiram, saj ne maram teletine. Kar je tudi res. Očitno ne maram tistih stvari, ki so za zdravje najboljše. Od rdečega mesa, ki naj bi škodilo zdravju, če ga veliko ješ, je menda še najmanj škodljiva teletina. A kaj ko me to vedno spomni na polnjene telečje prsi, ki sodijo med praznične jedi, meni pa se je to vedno zdela poceni različica mastnega mesa, polnjena z ostanki, ki se valjajo po shrambi: s starim kruhom in kakšnim jajcem. Neužitno.
Meso ostane!
Moji vegetarijanski podvigi so se vsi po vrsti končali s popolno predajo v obliki velikega, sočnega zrezka, po grizljanju skled solate, krompirja in špagetov sem ga z užitkom pospravila brez vse druge »navlake«. Najdlje trajajoče vegetarijanstvo se je končalo po enem tednu, ko so se mi tudi v sanjah prikazovali kosi sočnega surovega mesa, v katere bi najraje ugriznila, ne da bi jih prej kuhala ali pekla. Očitno moje telo potrebuje meso, živalske beljakovine ali karkoli že, kar je povezano z zrezki in pečenkami. Za zdravje bo treba torej poskrbeti malo drugače. Prvo med priporočili pravi, naj vsaj zmanjšamo kose mesa na krožniku in naj bodo na mizi manj pogosto. Tega najbrž ni treba posebej razlagati. Zakaj naj bi bilo rdeče meso, recimo govedina, tako škodljivo? Vsebuje maščobe, ki so po svoji sestavi za nas škodljive. Če jih pojemo preveč, imamo lahko kup zoprnih težav. Med drugim medicina našteva zapacane žile zaradi holesterola (kar je vprašljivo, saj hrana na to vpliva veliko manj kot druge stvari), težave v prebavilih, saj presnova in prebava mesa trajata dlje in sta napornejši, da ne govorimo o tem, da meso deluje kislo in ruši kislo-bazično neravnovesje, kar prav tako škodljivo vpliva na naše zdravje.
Napol »kemične« krave
Še najbolj bo držalo, da je meso za nas škodljivo zato, ker je živina vzrejena tako, da se v enem letu zredi in zraste toliko, kot bi se naravno v štirih ali petih letih. Da ne bomo jezili slovenskih živinorejcev, poglejmo, kaj je o vzreji svoje govedi povedal teksaški kmet. Njegova živina je nagnetena na malem, ograjenem pašniku, ki je poškropljen s sredstvom proti plevelu in pognojen z umetnimi gnojili. Ko se živina zredi in zraste do polovice, jo na velikih tovornjakih (na dizelsko gorivo) prepelje do hlevov, kjer jo naprej krmi s sojino in koruzno hrano, ta pa je seveda primerno obdelana s pesticidi, dodane ima sintetične hormone, ki pospešujejo rast. Živali dobivajo antibiotike, da ne bi zbolele. Ko so dovolj velike in težke, jih spet s tovornjaki na dizelsko gorivo pripelje v klavnico, kjer jih zakoljejo, razkosajo, kose mesa pa potem razpošljejo v trgovine. Teksaški kmet pravi, da je za vsako težavo v živinoreji na voljo kemična rešitev. Drugače rečeno, kemikalije pomagajo, da so živali lepo rejene, da ne zbolijo in predvsem da lahko z njimi hitro ter dobro zasluži.
Več v Jani št. 1, izid 4. 1. 2011
