Sicer je uporabila sočnejši izraz, a sem se odločila, da bom za to zgodbo ta nežni in skrivnostni del ženskega telesa, ki se skriva med našimi mehkimi stegni, imenovala s spodobnejšo besedo, zato naj bo češplja.
Gospa Emina se mehko nasloni nazaj na stol in z nasmeškom gleda moj osupli obraz. Ne, no! Komaj izdavim dolg »eeeh« in še bolj goreče zavrtim ročko bakrenega kavnega mlinčka. Je gospa to res izrekla ali imam morda prisluhe? Prepadeno pogledam ženske okoli mize, ležeča lepotica me opazuje skozi priprte veke, njen bledi obraz ničesar ne izdaja. Ozrem se h gospe Hafiji, ki nemo prikima. Eeehm.
Spet pogledam gospo Emino. »Oprostite izrazu, šokirana sem,« rečem nerodno. Navajena sem, da je za večino ljudi moj obraz kot odprta knjiga. Živi neko svoje življenje, na njem nikoli ne morem skriti svojih resničnih občutkov, ki me prevevajo v nekem trenutku ali situaciji. Na mojem obrazu se vse vidi: naklonjenost, očaranost, a tudi gnus in prezir. Četudi se močno trudim, da bi bila takšna kot večina ljudi, na videz hladna in neprizadeta, mi to pogosto ne uspeva. Zato tudi ob nepričakovanem priznanju, ki me je presekalo, na obrazu ne morem skriti groze, strahu in sočutja. Da je moje nelagodje še večje, nisem prvič slišala za to nevsakdanjo lokacijo bolezni. Prijateljica mi je pred meseci pripovedovala, da je njena 80-letna babica dobila raka. »Kje?« vprašam avtomatično in ona odgovori: »Na češplji.« Mislila sem, da me heca. Zgroženo sem jo pogledala, niti pomislila nisem, da se rak lahko razvije tudi na sramnih ustnicah. »Ja,« je rekla žalostno, »noro.« Nenavadno mesto bolezni niti ni toliko boleče, je dodala, kot je velikanski občutek sramu kot posledica razkritja. »Saj,« je rekla prijateljica, »uboga babi. Ne samo da jo je napadel rak, od sramu si nikomur ne upa povedati. Rekla sem ji, naj ljudem, ki jo o tem sprašujejo, pove, da ima raka na materničnem vratu, pa bo mir. To je za ljudi normalno, rak na češplji pač ne.«
»Ehm,« rečem gospe Emini in iščem prave besede za tovrstni pogovor. Ne najdem jih, zato jo vprašam najbolj neumno vprašanje: »In … kako je šlo pri operaciji? So vam veliko odrezali?« Gospa Emina se nasmehne, drobne zlate verižice na njenem vratu zacingljajo: »Odrezali so tako, da se skoraj nič ne pozna.« Izpustim glasen vzdih olajšanja. »Za mano je 12 ciklov kemoterapije, tudi 15 obsevanj sem dala skozi. Zdaj sem v redu, počutim se dobro, to je najbolj važno.« »Ja,« ponovim za njo, »to je najbolj važno.« »Ženske imamo – vem, da si to že izkusila,« nadaljuje Emina in srkne požirek črne, dišeče kave, »to moč, da gremo lahko čez najhujše. Čez pekel. In potem se vrnemo ter zmagamo.« Lahko je reči: zmagaj, pomislim. Reči ali pa narediti, to sta dve različne zadevi. »Kako je,« me zdaj vpraša Emina, »ko svojo srečo postaviš na prvo mesto?« »Eee … ne bi vedela, učim se še.« Odgovori mi, da je to zelo enostavno. »Zjutraj vstaneš. Skuhaš kavo. Sedeš na neko tiho in mirno mesto. Počasi piješ svojo kavo. Požirek za požirkom. Z vsakim požirkom spiješ tudi esenco življenja. Niso vse težave sveta tvoje – ne poskušaj jih reševati. Nimaš moči nad dogodki, ki so se zgodili včeraj. Niti ne nad tistimi, ki prihajajo z jutrišnjim dnem. Zato je škoda tvoje energije, da jo izgubljaš tam, kjer nimaš nobene moči. Živiš mirno. Tako, kot ti paše. Brez slabe vesti. Vpijaš vonj narave. Prisluškuješ zvokom življenja. In celiš sebe po včerajšnjih udarcih in ranah. Vsak dan bolje razumeš, da bo na koncu tako, kot mora biti, ne glede na to, kakšno sliko življenja si želiš. Dobro je, da se s tem sprijazniš, če ti je všeč ali ne. Pravzaprav je dobro, da se kar z vsem sprijazniš. Ko začneš dan z mirom v sebi in s sabo, potem imaš velike možnosti, da se ti bo zgodilo nekaj dobrega. Lep je ta trenutek. Nobenega razloga nimaš, da bi se zato komu opravičevala, draga moja. Ali polagala račune. Tvoje je samo živeti, in to je dovolj.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
