Mnenja

Včasih je beg najboljša rešitev

Katarina Keček
13. 3. 2024, 06.00
Deli članek:

Dve uri sem na črpalki čakala na svojega voznika, ki je nekje na avtocesti prevedril vso nevihto.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Pokončno in po moško, kot Clint Eastwood, čista klasika. Sama sem zbežala pred ujmo in nisem ravno ponosna na svojo strahopetnost, ampak preprosto nisem v sebi našla toliko poguma in moči, da bi v glavi utišala paniko, ki so jo ustvarjali navali vetra in dežja. Na črpalki, v prijetni družbi kopice moških, sta ti uri minili kot blisk. Zavita v brisačo in Ahmedovo zeleno trenirko sem stala čisto blizu njega, njegova bližina mi je vzbujala občutek varnosti in domačnosti. Drugi moški na črpalki se niso vtikali vame, očitno sem dobro presodila, komu naj poklonim svoje zaupanje. Ahmed mi je plačal pivo, niti denarja nisem imela s sabo, reva, stala sva pred črpalko, žulila pijačo, klepetala o preteklosti, ljudeh in o življenju, ki naju je tako ali drugače zaznamovalo. Nevihta je končno začela usihati, nekje daleč na obrobju sem zagledala sončne žarke, ki so si utirali pot skozi temne oblake. Močno me je skrbelo, kje je Jani. Upala sem, da je v redu in da je preživel nevihto. Nisem imela druge možnosti, morala sem ga čakati na tej črpalki, slej ko prej bo moral priti mimo. Kaj pa, če ga ne bo?? Lahko da se je od vsega hudega sesedel, lahko ga je kak avto podrl v tej ujmi, kdo bi vedel … Moški so komentirali, da je bila nevihta, ki smo jo ravnokar preživeli, ena hujših zadnje mesece. Poplavila je ves center Sarajeva, ceste in hiše so bile pod vodo, cela katastrofa. Dež je končno začel pojenjavati in promet na avtocesti se je takoj zgostil. Kmalu se je na črpalko pripeljal tudi moj premočeni voznik. Slabe volje in nejevoljen zaradi vremena, pa tudi zaradi dejstva, da ga je zvesta sopotnica zapustila ob prvi naravni nevšečnosti. Nisem imela opravičila, zato nisem rekla nič. Sama sebi pa sem dala petko in si priznala, da bi enako naredila tudi v naslednji podobni situaciji. Včasih je beg najboljša rešitev.

Hitro sva se spravila naprej na pot, zabava njegovega prijatelja ob rojstvu sina se je začela, midva pa sva zamujala. Navlekla sem nase mokra oblačila, spet me je mrazilo. Amhed ni želel svoje zelene trenirke, naj jo kar obdržim, je rekel. »Očitno jo bolj potrebuješ kot jaz,« je rekel v smehu in me stisnil v svoj topli očetovski objem. Slutila sem, da ga nikoli več ne bom videla, močno sem dvomila, da se bodo najine življenjske poti ponovno križale. Ob odhodu sem si Ahmeda in Petrolovo črpalko vtisnila globoko v srce, položila sem ga v miselni predal, kjer leži kup lepih spominov na ljudi, ki sem jih v življenju srečala in so v meni pustili neizbrisljive sledi.

Večerna vožnja do Hadžičev z motorjem v mokrih oblačilih je bila daleč od prijetnega doživetja. Do cilja sem štela mučne minute in kilometre, pred hladnim vetrom sem se skrivala za širokim Janijevim hrbtom. Ni govoril z mano, še vedno je bil jezen. Čeprav sem se opravičila, njegova zamera še ni popustila. Na motorju me je preveč zeblo, da bi se grizla zaradi tega. Saj ga bo minilo. Enkrat. Na njegovem mestu bi tudi sama bila besna, če bi me sopotnik takole zapustil sredi nevihte. In kemoterapije. Hem. Nihče ni popoln in očitno sem slabša prijateljica, kot sem mislila, da sem.  

Zato do Hadžićev nisem rekla čisto nič, tiho sem ždela na zadnjem sedežu motorja, glavo zakopala v Ahmedovo trenirko in hibernirala do cilja te naporne vožnje. Ko sva prispela do hribčka, kjer stoji hiša njegovega prijatelja, je bila zabava ob rojstvu sina že v polnem zagonu. Pred dvonadstropno hišo brez fasade je bilo postavljenih nekaj preprostih plastičnih belih šotorov, tudi tukaj jim tako kot pri nas doma pravijo »gadafi« (šotor je dobil ime po pokojnem libijskem diktatorju Moamerju Gadafiju, ki je leta 1989, ko je bila v Beogradu konferenca neuvrščenih, zavrnil nastanitev v luksuznem hotelu in se s svojim spremstvom ter kamelami nastanil kar v njihovem tradicionalnem šotoru na vrtu vile na Dedinju). Okoli šotorov, hiše in po hribčku navzdol je bilo kar počez in poprek, brez nekega reda, parkiranih kup motorjev in avtomobilov, v šotoru se je stiskalo okoli 70 ljudi, večinoma moških, ki so radostno prepevali in s kozarci nazdravljali veselemu dogodku. Po sredini šotorov so se vrstile preproste lesene klopi, na njih plastični kozarci in krožniki, polni bosanskih dobrot. Pečeni odojki, čevapčiči, pite, razne solate, čorbe, narezki, sir, salame … V kotu šotora je igral na sintesajzer mlad dečko, za mikrofonom je malo starejši lepotec strastno prepeval bosanske narodne hite: »Rodio se sin, mali gospodin. Male sanjive, oči mamine …« Stala sem na pragu šotora, vsa mokra in premražena, ter gledala to skupino veselih in prepevajočih ljudi. Usta so se mi razlezla v nasmeh, nisem mogla verjeti, kakšna srečnica sem. Nekdo tam zgoraj me ima res neizmerno rad. In neskončno uživa, kadar me porine v kakšno težavo, blato ali prepad. Potem pa z užitkom spremlja, udobno nameščen in najbrž z vrčkom piva v roki, kako se bom skobacala iz te nove zagate.

Ženske imamo namreč to moč, da lahko gremo čez najhujše. Čez pekel. In potem se vrnemo ter zmagamo. Naj te zato, dragi prijatelj, še dolgo zabavam, ponižno se ti klanjam in zahvaljujem za vse izkušnje, klofute in darove, kot je današnji večer. In sploh ves dan. Videla sem smrt in videla sem rojstvo. Začutila sem eno in drugo. Še en razlog več, da se veselim vsakega novega dne, ko ne potrebujem ne enega ne drugega. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!