Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Inventura leta

Katarina Keček
10. 1. 2024, 06.00
Deli članek:

Ob koncu leta vedno delam inventuro leta. Zavedejo me medijski pregledi, kaj vse se je zgodilo preteklo leto, in preprosto »padem noter«. Profesionalna deformacija, nimam kaj.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Neozdravljiva novinarska odvisnost, za katero ne iščem zdravila. Zato tudi sama preletim osebne dogodke in si poskušam pojasniti nekatere stvari, za katere nisem imela časa ali potrpljenja, ko so se dejansko dogajale. Znova in znova si dopovedujem, da življenje ni tekma. Nočem časa, ki je pred mano, preživeti tako, da se z nekom primerjam. Tekmujem. Edino, kar moram, je, da živim. Da vsako jutro najprej vidim sebe. In si rečem: »Danes bo super dan, draga. Malo več boš delala stvari zase, za svojo dušo. Si svoja najboljša prijateljica. In terapevtka.«

Ob koncu leta zato nekatere stvari preteklega leta zložim kot sestavljanko. Ne glede na število delčkov jih zlagam počasi in potrpežljivo. Preverim izkušnje. Občutke, ki sem jih preživela. Preštejem nove brazgotine, ki jih je pustilo preteklo leto. Pozorno prisluhnem, kaj se dogaja v meni. Pustim druge, da govorijo, kar hočejo. Mnogokrat sem izkusila, da te poti ne vodijo nikamor, kajti nihče te ne pozna tako dobro, kot poznaš samega sebe. Zato si ne dovolim, da bi izgubila obraz. Srce. Dušo. Vse drugo lahko nadoknadim. Vsako leto se zato znova in znova učim, kako naj izbiram bitke in kako naj se odmaknem od tistih, ki niso moje. Kako naj se umaknem od stvari, ki jih ne morem spremeniti. Zato bom letos zadovoljna že s tem, če ne bom ponovila kakšnega od lanskih neuspehov.

Še vedno namreč občasno opravljam popravne izpite za napake, ki jih redno ponavljam in na katere nisem ponosna. Recimo, imam dneve, ko se sploh ne oglašam na telefon. Oziroma komajda odgovorim. Padem v neko svoje razpoloženje. Ali pa v pisanje, zgodbo in me vsak dražljaj zunanjega kaosa vrže iz prijetnega objema mojega mikrosveta, kjer je vse tako, kot mora biti. Vem, da ni lepo, a takrat mi je vseeno, kaj si ljudje mislijo. Tudi na sporočila ne odgovarjam pravočasno. Ta grda navada mi je ostala še iz časa aktivne bolezni, ko se zaradi slabosti večkrat nisem mogla prisiliti, da bi po telefonu zvenela normalno ali pa da bi kar nekaj štrikala tja v tri dni, o vremenu, politiki itd. Moje življenje je takrat potekalo s čisto drugačno hitrostjo kot večini tistih, ki so me klicali. Z ljudmi sem se zato pogovarjala takrat, ko je bilo meni prav, in ne obratno. Vem, da je neumno, ampak takrat me je tolažil občutek, da imam nad nečem nadzor, če ga že nad lastnim zdravjem in življenjem nisem imela.

Takrat sem prvič okusila, kakšnega okusa je čas. Kako se lahko vlečejo sekunde, minute in dnevi, ko si okovan v minljivost, ko razmišljaš o smrti in ti življenje polzi med prsti kot droben pesek v peščeni uri. Novo leto ima zame zato samo eno sporočilo. Na nič ne čakam. Ne bodo prišli lepši časi. Ne bodo prišli niti neki drugačni in boljši ljudje. Nihče ne bo prišel v moje življenje in ustvaril neki veliki preobrat. Revolucijo. Sama moram ustvariti to čarovnijo. S pomočjo ljudi, ki jim zaupam.

Ob novem letu zato nimam velikih želja. Nočem dobiti vsega, kar želim. Ker spisek naših želja je dolg. Predolg. Nikoli konca. Na njem je kup nepomembnih stvari, ki v resnici nimajo nobene vrednosti. A tako malo je potrebno, da se napolni srce. In duša. Potem veš, da je življenje, ki ga živiš, vredno. Vredno tebe. V novem letu zato želim ceniti to, kar imam. Nimam velikih želja. Malo več potrpežljivosti. Sočutja. Poguma. Želim živeti s tem malim, kar imam, čeprav imam ogromno. Želim narediti ta svet malo srečnejši. S stvarmi, ki so na dosegu roke. Ob novem letu zato nočem ničesar dobiti. Želim samo izgubiti. Vse nepomembne stvari v življenju in ostati s tem, kar me napolni. Želim imeti cilj, proti kateremu se splača iti. Proti lastnim sanjam. Četudi se do njih priplazim po vseh štirih. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!