Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Narobe obrnjena

Katarina Keček
11. 10. 2023, 05.00
Deli članek:

In tako zdaj jaham konja po imenu Blue. V resnici ne jaham, pravilneje bi bilo reči, da mahajam.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Pomeni narobe prebrano besedo »jaham«, kajti tudi konja oziroma svojega novega terapevta po imenu Blue jaham narobe obrnjena. Že ko sem prvič zlezla nanj, me je terapevtka Janika ustavila in na konja posadila narobe. »Takole bom jahala?« sem zavila z očmi in iz mene se je izvalil krohot, kakršnega lahko izvabi samo neobičajna življenjska okoliščina. Ironija mojega življenja je namreč tudi v tem, da se vse moje želje uresničijo, vendar nikoli tako, kot jih načrtujem. Hotela sem jahati, zdaj je ta želja izpolnjena, vendar na neki čuden, bizaren način. Čisto nasprotje vseh mojih dosedanjih predstav o jahanju teh tenkočutnih bitij. Več let sem sanjala recimo tudi o tem, da bi se za vedno znebila modrca, evo, zdaj ga nimam več, a zagotovo nisem do osvoboditve prišla po poti, za katero sem mislila, da jo poznam. Pa kodrasti lasje, ki jih imam sedaj, in še tisoč podobnih stvari bi lahko naštela, iz nepričakovanih situacij je dostikrat izšlo kaj dobrega, le prepustiti sem se morala intuiciji. In seveda izklopiti predsodke, klišeje, dvome in strahove, kar ni tako preprosto. 

Tako zdaj sedim okobal na udobnem konjskem hrbtu, gledam v njegovo rit, sledim ritmu košatega repa, ki lagodno zamahuje na vse strani, in se trudim, da ne bi razmišljala o ničemer. Saj ne, da ne bi imela o čem razmišljati v tem življenju, to sploh ne, težava je v tem, da preveč razmišljam. In potem si izmišljam težave in situacije, do katerih največkrat sploh ne pride. Naše življenje je sestavljeno iz petih odstotkov dogodkov, preostalih 95 so naša razmišljanja in odzivi nanje. Najtežje breme, ki ga nosimo s sabo, so torej misli v naši glavi. 98 odstotkov mojih problemov bi preprosto izginilo, če bi nehala razmišljati o njih ter bi se osredotočila samo na tukaj in zdaj. Nenavadna situacija na konjskem hrbtu me nehote odvleče stran od mojih anksioznih misli, kaj bo, če bo, in zakaj ter čemu. Sprazniti glavo, prepolno misli, izliti vso to odvečno navlako, ki se vsakodnevno nabira, iz sebe je olajšujoče, kot bi potegnila vodo v stranišču. In ko ta veselo odplakne vse odvečne besede, ki sem jih nabrala čez dan, vsa nepomembna srečanja, hladne poglede in negativne komentarje, ki se kot pljunek zalepijo na mojo podobo, ugotovim, da zna biti tudi praznjenje glave svojevrstna tlaka. Eni temu rečejo čuječnost, drugi meditacija, tretji stik s sabo in svojim notranjim glasom, četrti odklop, relaks in tako naprej. A nič se ne zgodi v hipu, kot bi pritisnili na stikalo in prižgali luč, ne, za vse je treba garati.

Ob seznanitvi z lepim rjavcem po imenu Blue, ki ne kaže ravno nekega navdušenja nad mano, mi Janika razloži Draperjevo senzorično metodo, ki jo izvaja s pomočjo svojih konj. Razvil jo je ameriški terapevt Terry Draper pred dvema desetletjema, metoda pa upošteva načela nevroznanosti, kineziologije in senzorne integracije. Če poenostavim, metoda HBM (horseback miracle – čudež na konjskem hrbtu) temelji na posebnem ritmičnem gibanju konja v kombinaciji s specifičnimi vajami, ki jih izvajam na konjskem hrbtu. Z rokami delam smešne, otroške vaje, ki me, nenavajene fine motorike, močno spravljajo v smeh ali pa v popolno tišino, ker sem osredotočena na svoje prste, včasih naglas recitiram poštevanko, spet nazaj seveda. Ali pa abecedo, kakor kdaj. Zakaj ne bi zapletli zadeve, če jo lahko. Moj terapevt Blue živi v nekem svojem svetu, večino časa se dela, kot da me ni oziroma kot se ne bi zavedal, da sedim na njegovem hrbtu, narobe obrnjena. Včasih po veliki svetli maneži koraka lahkotno, s kopiti stopa v mehko mivko, ko zaprem oči, se mi zazdi, kot da sem na barki in plujem po mirni vodi, vse je počasno in valujoče, v ritmu konjskih kopit se gugam sem ter tja. Kakšen dan pa se Blue recimo kar ustavi in sploh ne premakne več. Kot bi se izklopil. Šele tedaj se zavem debelega knedla čustev in občutkov, ki se mi nabira v grlu, prav potruditi se moram, da ga z mislimi razbijem in odplaknem daleč stran. Najraje bi vse, kar me duši, pljunila na tla, pa ne morem, Janika in še dva terapevta so v maneži, verjetno bi se zgražali. Dame ne pljuvajo. Blueju bi bilo vseeno, to vem. Tudi sam se brez zadrege olajša sredi nedolžne mivke in čisto nič mu ni nerodno. Tako moram nekajkrat globoko vzdihniti, da se knedel sprosti in zdrkne v neznano, šele takrat se Blue premakne. Mirno in stabilno zaplujeva naprej, kot se ne bi zgodilo nič posebnega.

»Konj s svojim gibanjem ustvarja posebno 'zdravilno' valovanje in z govorico telesa opozarja na spremembe energij pri jahalcu,« razloži terapevtka Janika Bluejevo obnašanje. »Če povem drugače, s tem naravnim valovanjem pride do samozdravljenja. Vsi v življenju prestajamo različne preizkušnje, kot so bolezni, smrti, ločitve, nesreče in druge težave, ki nam povzročajo stres. Ob stresu se v našem telesu izločajo stresni hormoni, ki slabo vplivajo na naše možgane. Nastanejo stanja ali motnje, ki jih lahko odpravljamo oziroma blažimo s kupom terapij, ena med njimi je metoda HBM. Konjsko ritmično gibanje vpliva na tvoje možgane, sama nehote sprožaš vzpostavljanje biokemičnega ravnovesja, ki bo v naslednjih fazah izboljšalo tvojo nevrološko stanje. Z nevtralizacijo stresa, ki je lahko posledica travme, bolezni ali česa tretjega, ter ponovnim vzpostavljanjem biokemičnega ravnovesja omogočimo našim možganom, da se sami obnavljajo.«

»Ampak ne more biti vsak konj terapevt, ali kako?« rečem in pogladim Blueja po vratu in svilnati grivi. Še vedno je nezainteresiran zame. »Ne, ni vsak primeren. Blueja sem iskala kar nekaj časa. Primeren je samo konj, ki ustvari želeno gibanje in ritem, ki udeleženca spravi iz stanja beta – to je naše običajno stanje, ko čutimo stres, napor, kaos, v stanje alfa, ki je značilno za globoko meditacijo ter pomeni jasnost in sproščenost. V stanju alfa se naši možgani sami umirijo in potem tudi obnavljajo. Za tako terapijo je primerno izredno malo konj, le okoli dva odstotka. Konj mora biti toleranten in empatičen, tak pa ni vsak.«

Po ježi obvezno spijem dolgo kavo z vso ekipo, s sabo prinesem kose sveže in tople kvasenice, ki jo kupim v bližnji bosanski pekarni. To je neke vrste pogača s sladko skuto, smetano in rozinami, podobno pečejo tudi gospodinje v Prlekiji, le da ji tam rečejo prleška gibanica. Z Edijem potem redno pretreseva aktualne dogodke preteklega tedna, zlasti politične, saj oba zanimajo meje človeške neumnosti, ki imajo pri nas prav neverjetne razsežnosti. In ko tako dopoldne, sredi delovnega dneva, sedim na sončni verandi, pijem svojo kavo in se sproščeno smejem v nepotvorjeni družbi, si obvezno rečem: »A ni to življenje tako prekleto čudno in čudovito obenem?« (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.

Mateja Jordovič Potočnik
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!