Sama sebi sem obljubila, da ga ne bom klicala po telefonu. No, vsaj ne prepogosto, dovolj naj bo enkrat na dan. Kadar me prime, da bi pritisnila na njegovo številko še enkrat, se mahnem po prstih in si skuham kavo. Pa tudi ko ga kličem prvič, se navadno ne oglasi. Morda res ne sliši več dobro, si mislim. Drug teden tako ima pregled pri zdravniku. Kolikor bo pač lahko sodeloval in se odzival na zvoke in tipke … Ah!
Glede na to, kako veselo je Janek letos odšel od doma, si tudi mislim, da mu ni kaj prida mar za telefon. Vsi tisti, ki jih ima rad v svojem življenju, so zdaj tako ali tako z njim. Za svojo mamo pa ve, da bo vedno tam, kjer jo bo potreboval. Vidim, da se je Janek povzpel še za eno stopničko na svoji poti odraščanja. Na poti, ki si je ni sam izbral, bila mu je dana pred rojstvom in jo je sprejel. Na poti, kjer ni prostora za velikanske želje in pričakovanja in takšne stvari, ki praviloma tudi veliko stanejo. Na njegovi poti so udomačene drobne reči, ki so zastonj: nasmeh, objem, lepa beseda in še kakšen sendvič z bencinske črpalke. Na poti, ko me danes nič več ne sprašuje, kolikokrat gre še spat, preden se bo vrnil domov …
Neskončno sem ponosna nanj in vesela zanj! Kar mu velikokrat povem in mu bom še velikokrat. Pravzaprav še večkrat! Ne bom pa povedala Janeku, kako zelo sem ga pogrešala. Niti tega ne, da se je tokrat meni podrla dnevna rutina. Da nisem vedela, kam s seboj!
Seveda sem se prvi dan, ko je Janek odšel, takoj zapodila na vrt. Vam povem, kadar pretiravam, pač zares pretiravam! Kar pomeni, da neham, ko sem na robu zavesti! In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Globoko v popoldne sem se nekako privlekla domov, v prazno hišo. Kaj sem potem počela, vas zanima? V glavnem nič posebnega. Samo ždela sem, ker drugega tako nisem mogla. No, nekaj časa sem se še mučila, da sem sploh lahko vklopila televizijo. Saj veste, če neke spretnosti dolgo ne uporabljaš, že malo pozabiš, kako to gre. Mi je uspelo, čeprav nimam pojma, kaj sem gledala, zaspala sem na kavču. Televizor pa je že tudi tako pameten, da je potem enkrat kar sam ugasnil.
Tisti prijazni ljudje, ki mislijo na naju, so mi ta teden svetovali, naj uživam, si kaj privoščim, kam odidem, si oddahnem … Vem, same dobre misli. Ampak tega ne potrebujem. Ker uživam, kadar sva skupaj z Janekom. Če si bom privoščila kakšen izlet, bova šla skupaj. Tudi Janek gre rad naokoli! Če se želim oddahniti, se lahko stisneva skupaj na kavču in smejiva. Kdo bo za koga vzglavnik, hehe.
Ampak lepo vas prosim, da si me v nobenem primeru ne bi vzeli za zgled. To bi bila lahko velika napaka. Vsak človek potrebuje nekaj drugega in vsak ima svoje življenje, navade, svoje cilje ter svoj prav. In veste, jaz nisem kot drugi in tudi vi ne.
Danes sem proti večeru sedela zunaj in opazovala, tako kot že večkrat te dni, roje mušic. Prejšnji teden sem k sreči še pravočasno zaprla okno na avtu, ko sva na cesti zapeljala v migetajočo zaveso. Ne spomnim se teh rojev iz preteklosti. Se jih pa spomnim izpred nekaj let, ko sem bila na Škotskem. V jesenskem času skoraj ne moreš hoditi zunaj, če si čez glavo in obraz ne potegneš posebne mrežice, ki jo imajo vsi Škoti v žepih. V trenutku imaš na obrazu roj mušic, pa še njihov zvok je podoben komarjevemu. Jaz sem bila seveda pogumna (no, bolj neumna) in sem mislila, da mene pa že ne bodo našle in opikale. Zelo, zelo hitro sem si premislila, hehe.
Sinoči je bila jasna noč, zato sem opazovala satelit nad Svinjakom. Saj se ne spoznam toliko na vso nenaravno nesnago, ki se sprehaja po nebu. Nikoli pa ne zamešam zvezd in umetnih nočnih lučk na nebu. Ker nimam znanja, imam dober občutek. In sem razmišljala, da pred mnogimi leti (odkar pač gledam v nebo) ni bilo rojev mušic, pa ne satelitov, letala so bila res redka in čudno čudna. Danes pa vse mrgoli tam zgoraj.
Ah, staram se! Kar pa me še nikoli ni tako skrbelo kot danes, ko s(m)o stari ljudje ničvredni, kot še nikoli doslej. Ko je šibkost in nemoč človeka za nekatere druge znak, da se lahko izživljajo nad njim. Menite, da bo človeštvo propadlo? Ja? Tudi jaz, in to čedalje bolj!
Človek je neskončno prilagodljiv. In včasih hudo neumen, ko misli, da se prilagaja na nekaj boljšega, v resnici pa drsi v slabše čase. Hitro sprejme v svoje življenje vsako poenostavitev, vsako reč, ki mu omogoči, da živi še hitreje. Hitro dvignemo denar, da ga hitro potrošimo, hitro nakupujemo, hitro jemo, še spimo hitreje (ali vsaj manj), da bomo ujeli, prehiteli, bili nekje prvi. Ker hitimo, življenje teče mimo nas kot popačena slika. Nikogar ne vidimo prav, se zaletavamo in včasih koga tudi pohodimo. Seveda tiste ta šibke.
Da se bomo ustavili, nas mora najprej nekaj zadeti. Malo nas je zadela korona, pa smo se hitro pobrali in spet obuli v svoje tekaške copate. Nobene hvaležnosti, nobenega postanka, nobene resne spremembe nismo naredili. Spet tečemo. In bolj ko bomo tekli, močnejši bo udarec. Gledam v nebo in si mislim, le kaj mora priti, da se bomo ustavili in premislili, ali je ta vedno hitrejši in še bolj živčen tek zares tako nujen.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
