Berem o poslancu Zoranu Mojškercu. Protikorupcijska ga sprašuje, od kod visoki prilivi na njegovem osebnem bančnem računu. Davkoplačevalci – torej vi, jaz in vsi drugi – naj bi mu preko prijaznega posredovanja MOL– poleg poslanske plače – za domnevno izobraževanje poslanske skupine SDS v dveh letih namenili 36 tisoč evrov. Lep denar. Mimogrede, to je letna bruto plača, o kateri lahko poklicni učitelji z 20, 30 leti delovne dobe le sanjajo. Tako je, če si pri koritu in če veš, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. Ampak, veste, kaj je bistvo? To, da niti jaz, ki še vedno malo bolj kot večina normalnih ljudi spremljam dogajanje na tej naši vedno bolj bedni politični sceni, za tega poslanca do obravnave na protikorupcijski nikoli slišala nisem! Je to mogoče? Je! Parlameter je zaznal, da se domala nikoli ne oglaša in še redkeje glasuje. Ker ga pač ni!? Idealna služba. Delaš za denar, za nič pa dobivaš plačo. Poklon Dejanu Zavcu, ki je dojel.
Danes je vse mogoče. Malo sprenevedanja, malo prikrivanja, in če nečesa nočemo videti, je, kot da tega ni.
Kot otrok sem bila vsako leto poleg pri kolinah. Od zgodnjega jutra, ko je smrtni boj živali tudi bližnjim sosedom sporočil, da v hiši ne bo lakote in bodo zvečer krvavice tudi na njihovi mizi. Pozneje, ko je v večini domov že bila televizija, so bile reportaže s tega kmečkega praznika stalnica. Od jutranjega brušenja nožev do večernega »likofa«. In vsi, tudi otroci, so vedeli, od kod je meso. Danes bi bil tak posnetek nepredstavljiv barbarizem. Kar pa – naj razume, kdor more – ne velja za nazorno posneta trupla po bombnih napadih. Že kje.
Tako smo sprenevedavi, da včasih niti ne vemo, kako zelo.
Dva posnetka sta me, vsak na svoj način, v zadnjem času prepričala, da nas meče s tečajev.
Prvi je tisti zloglasni iz doma upokojencev, ko neki – več kot očitno vzgojno povsem zanemarjen in zblojen otrok – maltretira starko. Uredniki so potrebovali nekaj dni, da so nemočno, v plenice zavito žensko prekrili s prizanesljivimi meglenimi madeži! Nihče ni letel, niti opravičil se ni. Ne iz doma ne iz medijev.
Na drugem posnetku pa so cestni delavci kravi pomagali pri telitvi. Očitno so rasli na kmetih in so vedeli, kako in kaj. Nekdo je to posnel in obesil na omrežja. In mediji so pograbili. Ter telitev na debelo prekrili z meglo. Zakaj že? Je rojstvo telička grdobija, ki bi lahko za vedno načela kakšno mlado mestno dušo? Se je komu vse skupaj zdelo preveč ogabno? Sluzasti teliček, mukajoča krava, morda celo kakšna kaplja krvi? Da o zadregi staršev, ki bi jih otrok vprašal, kako je teliček »prišel« v kravo, niti ne govorim. Pa čeprav, tako je življenje. Živali in ljudi.
Kaj pa sprenevedanj v politiki? Tam pa je vse dovoljeno. Včeraj lump, jutri vodja. Domala mesija, ki bo odrešil svet. No, vsaj Slovenijo. Pavle Rupar ustanavlja upokojensko stranko. Očitno se mu toži po parlamentu. Človeku, ki je bil zaradi finančnih mahinacij nekajkrat obsojen in eno leto celo zaprt! Je mogoče? Je. V resnici nikjer ne piše, da so lahko politiki le pošteni, načelni, verodostojni ljudje. Ali da morajo biti nekaznovani. Potrdilo o nekaznovanosti je sicer obvezno za vse, ki se želijo zaposliti v javnem sektorju, od snažilk naprej, za politike pač ne!? A pravo vprašanje je, ali je res mogoče, da ljudje takšnega človeka volijo. In celo izvolijo. Žal je. Dokazano.
In potem se čudimo, kdo vse sedi v parlamentu. In odloča. O vsem. O nas in o naših. Ni čudno, da je negativna selekcija med kandidati za politike vedno večja, res ni!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
