Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Čas za (kratko) slovo

Dragica Kraljič
5. 10. 2023, 08.00
Deli članek:

Še včeraj je bil prelep, sončen jesenski dan! Saj vem, da je še poletje, sploh pa ga ima veliko ljudi rado! Včasih kdo postane kar siten, če omenjam jesen.

Zarja Jana

Nič hudega, tako pač  čutim in nisem sitna, če kdo drug še živi v poletju. Zjutraj sva se z Janekom odpravila v Bavšico. Še dobro, da sva vzela s seboj jopici, saj sva ju potrebovala. Devet stopinj. Polno rjavega listja na tleh, tudi bukve v Črnem lesu so že rjave. Kjer je bilo lani vse črno in rjavo orehov, letos ni bilo niti dveh, da bi ju lahko zdrobila in poskusila. Za prvim ovinkom se je v ogradi paslo šest oslov. Par črne barve, pa sive in zadnji par skoraj bel. Vsak se je stiskal v svojem delu pašnika in stavila bi, da ni bilo naključno. Mislim, da so si ustvarjali družino.

Malo višje v dolini je bila majhna gruča ovčk. Tudi ta je prišla bližje ograji, ko naju je zagledala. In veselo blejala. Posebno ena je bila glasna tudi še po tem, ko sva že odhajala. Nisem vsega razumela, kaj je sporočala, si pa mislim, da v tisti gruči ni bilo samo devet ovčk, ampak kakšna več! Ki jo bova spoznala spomladi, ko bo po dolini odmevalo nežno blejanje jagenjčkov.

Celo najino dvourno pot pa je spremljal ruk jelena. Včasih malo bližje, včasih bolj od daleč, na žalost nimam pojma, ali sta bila dva ali pa je samo eden dirjal naokoli. V zatrepu je zvok odmeval od vseh treh gorskih sten. Spomnila sem na otroški čas brez igrač. Po starem, zarjavelem kovinskem sodu smo tolkli s palicami. Zvoki na zunanji strani soda so bili bolj kovinski, znotraj pa drugačni: globlji, nižji, bolj so odmevali. In tako je slišati tudi ruk jelena.

Vojko je ves september hodil v Bavšico in poslušal ruk. Si mislim, da je vedno tudi našel jelena in ga opazoval. V času, ko si jeleni iščejo košute za družino, so čisto iz sebe! Zaljubljeni jeleni (mislim, da kar v vse za materinstvo godne košute) postanejo precej neprevidni, ob belem dnevu zasanjano kličejo po gozdu, na hrano niti pomislijo ne, očitno jih ni strah niti lovcev! Ah, ta ljubezen! Malo je vseeno podobna tudi človekovi, ali ne?

In mislila sem na najinega Vojka, pravzaprav sem ga skoraj videla. Sedel je tam na razmajani klopci v zgornji Bavšici in na mizi rezal s svojim (vsestranskim) lovskim nožem slanino ter lomil polovičko črne štruce kruha. In užival! In natančno je videl in vedel, kjer ruka jelen. Mimogrede: ko sta se nekoč prejšnji klop in miza podrli, je zadnji stalni domačin v dolini postavil novo. Vojku sem omenila, da je miza čisto previsoka. Ali pa klop prenizka. Pa se je samo nasmehnil. Šele dolgo po tem, ko je odšel, sem ugotovila, da je miza namenoma postavljena tako visoko, da lahko lovci naslonijo nanjo puško. Ali pa daljnogled. Kar je imel najin Vojko vedno v rokah. Včasih je kakšnega tudi izgubil! Položil ga je na streho avta in odpeljal. Kdo ve, kam se je odkotalil. Odrekel se je vsemu drugemu in nemudoma kupil novega. Oh, najin Vojko!

In naša, zdaj pa le še najina Bavšica!

Janek je ves čas pridno korakal po dolini, videla pa sem, da ni čisto v tistih trenutkih! Za ruk mu ni bilo mar, niti osli, ovčke in vreščeče srake ga niso premotili v njegovih mislih. Naslednji dan je namreč odpotoval s svojimi prijatelji na morje! Dogovorjena sva bila, da popoldne pakirava kovček. Privlekel ga je s podstrešja, ga parkiral v spalnici in sporočil: »Tukaj maš!« Prilepil se je na kavč in … to je bilo to!

Pa nič, sem si mislila in izkoristila priložnost! Iz moje omare, kamor odlaga svoja nova oblačila in potem (seveda) pozabi nanje, sem izbrala vse potrebno ter zložila v vrečke in v kovček. Tudi pokazala sem mu, kaj sem izbrala, pa ni nič komentiral. Potem pa je bilo treba pripraviti še oblačila za na pot. Janek je že imel pripravljen svoj kupček, jaz svojega. Kratke hlače pa to! Saj gre vendar na morje, hehe. In ker ponoči poletnih oblačil ni na hitro pospravil v omaro, sem vedela, da bo zjutraj vse v redu.

Pred delovnim centrom so ga čakali prijatelji, Mojčica (s katero bosta celo cimra, juhuhu!) in šefica Sandra. Prav vsi so ga pohvalili, da je lep fant! Joj, kako je bil ponosen! In jaz tudi! Na avtobusu se je pripel z varnostnim pasom in me še enkrat stisnil! Ah, jokala sem po tem, ko je avtobus odpeljal. Do prvega krožišča sem vozila za njimi in gledala zatemnjena okna na avtobusu. Potem so se najine poti za pet dni ločile. Ampak samo tiste poti, po katerih se vozi. Na vseh drugih, v mislih in v srcu in v duši, sva skupaj. Ali pa bolje rečeno: jaz z njim. Vem, da se bo imel prelepo!

Odpravila sem se na vrt, da ga pripravim na zimsko spanje. Oh, že spet pretiravam s temi letnimi časi, ali ne?

No, zdaj je med gorami čas tudi za to in zdaj imam tudi jaz čas!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!