Nove ženske kvote. Ker je za dobro plačana delovna mesta med tipi več kot dovolj kandidatov, je prisotnost ženskega razuma očitno mogoče zagotoviti le z obveznimi kvotami. V politiki smo to že »uredili«, po dekretu EU pa bodo ženke kvote veljale tudi v vodstvenih in nadzornih organih državnih družb.
Priznam, da mi kvote niso všeč. A kaj ko ženske brez njih domala niso mogle v parlament. Z njimi jih je zdaj v parlamentu 36. Deset več, kot jih je bilo v času prejšnje, Janševe vlade, približno 20 več, kot jih je bilo v Drnovškovih. Kar pa še vedno ni premo sorazmerno s številom žensk v družbi. V Sloveniji nas je namreč za odstotek več kot moških. Ampak O. K., strukturo v parlamentu smo poštimali. Precej bolj zagatno je vprašanje, ali je zdaj tale naš parlament kaj boljši. Bolj razumen, verodostojen, strokoven, so zdaj predstavniki ljudstva kaj dostojnejši? Je zdaj kaj več tistih, ki svoje energije ne trošijo zgolj za netenje sovraštva, razpihovanje razklanosti naroda, bebavo nakladanje ter zveličanje naših in našega? Imajo ob glasovanjih v mislih dobrobit državljanov in države ali pa zgolj glasujejo tako, kot jim je bilo naročeno? Se zelo bojim, da je tako. Mnogi samo čemijo v klopeh in čakajo, da mine. Ne delajo škode, koristi pa tudi ne. Se bojim, da velja kar za oba spola. Jaz vem le to, da sem svoje čase spremljala razprave v parlamentu, tudi kadar mi jih ni bilo treba. Zdaj jih že dolgo ne več. Škoda živcev in časa. Raven razprav je prepogosto primitivna in žaljiva. Ne le za kolege, tudi za državljane. In razočaranje za tiste, ki ob vsakem novem sklicu upajo, da so končno izvolili ljudi, ki jim je vsaj malo mar tudi za Slovenijo in nas državljane. A časi poslancev, kot so bili Jože Pučnik, Miran Potrč, Spomenka Hribar, France Bučar, so preteklost. Ljudje njihovega intelektualnega in humanističnega dometa se danes politiki na široko ognejo. Z razlogom. Ne glede na spol.
Pod črto, kvote ne prinašajo nujno več pameti, manj politikantstva, več spoštovanja, boljšega odločanja. A kakorkoli, vse smo si sami izvolili. Tiste in take, kot so se nam zdeli najboljši. Na neki način so naš odsev. Naše ogledalo. Zoprna misel, mar ne!?
No, zdaj bodo kvote uredile razmere še v nadzornih svetih in upravah državnih družb. Tam ne gre le za politična preigravanja, tam gre tudi – ali pa predvsem – za denar in razvojne strategije posameznih, za državo pomembnih področij in dejavnosti. To so družbe, kot so Petrol, NLB, Triglav, Pošta, Dars, Luka, Telekom, Slovenske železnice … Gre za podjetja, ki naj jih ne bi vodil kdorkoli. Nekdo, ki je tja padel z neba. Ali iz politike. A kot je dobro znano, prav politika tja delegira svoje najzvestejše in najzaslužnejše kadre. Ki potem poskrbijo za strankam všečne posle in pravi tok denarja. Po direktivi EU bo po novem tudi tam precej več žensk kot doslej. Moški kolegi, si mislim, niti niso pretirano navdušeni. Zelo dobro plačana delovna mesta bi z veseljem tudi sami »pokrili«. A če je treba, je treba. Sposobnih žensk je v Sloveniji nedvomno dovolj. Med zlatimi maturanti je za tretjino več deklet kot fantov. Doktoric znanosti pa toliko kot doktorjev. Ženske pameti je dovolj, kako bo z vplivom, bomo pa videli.
Žal mi je, da brez kvot ne gre. Ne maram jih, ker gre za prisilo. A kaj pa naj, če pri nas niti ženske ne volimo in ne cenimo žensk.
Tako, da … srečno, punce!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
